Anatolski ovčar 2

Ovčar z močnim lovskim nagonom

Anatolski ovčar ima močan lovski nagon, kar je lahko neprijetno, če živite ob gozdu. Če zavoha divjad, ga ni ukaza, ki bi ga ustavil, zato je varneje, če sprehaja na povodcu.

Pasemski psi - Anatolski ovčar

Do vrstnikov je dominanten. Čeprav ne renči, je doslej še vsak pes počepnil pred njim, najbrž zato še nikoli ni prišel z nobenim navzkriž. Pomembno pa je, da psu ne pustite mu podrejanja drugih psov. Dovolite mu spoznavanje z vonjavami, kaj dosti več pa ne, zlasti, če še nima doslednega odpoklica, Bolje je delovati preventivno in se tako izogniti težavam. Poznati moraš svojega psa in opazovati njegove znake. Strokovnjaki menijo, da tak kuža nikakor ni za začetnika, ker je zahteven. Potrebno je veliko kinološkega znanja, saj je inteligenten in si marsikaj zapomni. Če nisi dosleden in žival začuti, da ji popuščaš, bo to znala izkoristiti. Tak kuža je za zelo aktivno družino, ki se dosti giblje po naravi in mu je pripravljena posvetiti veliko časa. Okoli hiše potrebuje veliko prostora, tudi pesjak naj bo primerno prostoren.

Česanje enkrat na teden je priporočljivo, ker je sicer v obdobju, ko menja dlako, videti zanemarjen. Spomladi in jeseni, ko se to dogaja, pa gredo v smeti vedra dlake.

Zamegljena preteklost

Čeprav globokega glasu Anatolskega ovčarja ni prav pogosto slišati, je odličen čuvaj. Že njegova pojava zagotavlja, da človek s slabimi nameni ne bo prišel blizu. Pes je samozavesten, zaveda se svoje moči in hitrosti. Ve, kaj mu je storiti v dani situaciji.

Zapisov o tem, koliko stoletij že pomagajo pastirjem in se z njimi prebijajo v surovih naravnih razmerah, še niso našli in vprašanje je, ali sploh obstajajo. Niti kako so nastali, ni znano. Od 16. stoletja je turška plemiška rodbina Kangal vodila knjigo o teh psih, ki imajo več imen, rečejo jim kangal, karabaš (kar pomeni črna glava), turška doga in anatolski ovčar. Družina Kangal je bila znana po vzreji konj in drobnice. Za njihovo čuvanje so potrebovali zanesljive pse. Prvič so anatolske ovčarje v Evropi pokazali šele leta 1966 na slavni razstavi Crufts v Veliki Britaniji, razširili pa so se pozneje. Pasmo, ki se ji v turščini reče copan copegi, je FCI priznala pred 18 leti.

Anatolski ovčar 1

Orjak s turških planot

Orjaki, ki si v Anatoliji še vedno služijo dnevni obrok tako, da branijo ovce pred zvermi, imetje svojih gospodarjev pa pred nepridipravi, veljajo za zelo zdravo pasmo. Najbrž tudi zato, ker je selekcijo bolj ali manj delala le narava. Mednarodna kinološka zveza FCI je pasmo v svoj register uvrstila šele leta 1989.
Anatolski ovčar je samozavesten in umirjen, zelo inteligenten in samostojen. Izredno pomembna je zgodnja socializacija, treba se mu je zelo posvetiti. Od malega ga je potrebno voziti med ljudi, otroke, pse, druge živali. To ključni dejavnik, da je anatolski ovčar do vseh tako umirjen, da je sobivanje prijetno in da ni nobenih težav z njim.

Pri anatolskem ovčarju je treba biti odločen, dosleden, natančen in nežen. Ne prenese dvignjene roke ali vpitja, kvečjemu malo povišan glas ali spremenjeno intonacijo. Če naredi kaj narobe in ga okregaš ali mu požugaš s prstom, povesi rep. Največ pa dosežeš z nagrado.

Anatolski ovčarji in fizična moč

Zgodnja vzgoja je zelo pomembna, že od začetka se je treba zavedati, da mora pes ubogati osnovne ukaze. Na srečo pasemski pes ni agresiven in se na nič ne odzove burno. Od začetka mu je treba strogo prepovedati skakanje in plezanje po ljudeh. V mali šoli vas bo vaditelj/ica opozoril/a tudi, da se mu ne sme dovoliti kopanja po zemlji. Tam, odkoder prihajajo, kopljejo jame, da se poleti hladijo, pozimi pa grejejo. S tem hkrati izražajo neko svojo voljo – ko mu to prepoveš, ga tudi laže obvladaš. Psa je treba naučiti, da v mimoidoče ne sili in jih ne ovohava, drugače pa so precej radovedni in hodijo s smrčkom blizu tal.

Pasemski psi - Anatolski ovčar

Anatolski ovčar se igra na prav poseben način, zato je dobro, da so otroci vajeni njegovega obreda, da prve minute potem, ko se ga izpusti iz pesjaka, dela kroge – za svojo težo je neverjetno hiter in okreten – in teče neposredno proti človeku, le kak meter pred njim pa skrene na levo ali desno. Kdor ga ne bi poznal, bi se utegnil premakniti ravno v napačno smer in poleteti po zraku, tisti, ki ga, pač stoji pri miru. V literaturi lahko preberete, da anatolski ovčarji ovc pred volkovi ne branijo tako, da bi ugriznili plenilca, ampak se najprej zaletijo vanj. Najbrž od tod ta način igre.

Na visokih planotah Anatolije morajo biti ovčarji samostojni in z izostrenim samoprehranjevalnim nagonom. Tega so ohranili tudi njihovi potomci, ki so se razselili po Evropi, ZDA in Avstraliji. Anatolskem ovčaru tekne tako sadje kot zelenjava, z veseljem obira robide in pobira gobe v gozdu. Laik bi si ob pogledu nanj predstavljal, da niti več kilogramov mesa ne napolni njegovega želodca, a se moti. Slab kilogram briketov na dan mu zadošča, vsake toliko časa pa si vzame kak dan posta.