Anatolski ovčar 2

Ovčar z močnim lovskim nagonom

Anatolski ovčar ima močan lovski nagon, kar je lahko neprijetno, če živite ob gozdu. Če zavoha divjad, ga ni ukaza, ki bi ga ustavil, zato je varneje, če sprehaja na povodcu.

Pasemski psi - Anatolski ovčar

Do vrstnikov je dominanten. Čeprav ne renči, je doslej še vsak pes počepnil pred njim, najbrž zato še nikoli ni prišel z nobenim navzkriž. Pomembno pa je, da psu ne pustite mu podrejanja drugih psov. Dovolite mu spoznavanje z vonjavami, kaj dosti več pa ne, zlasti, če še nima doslednega odpoklica, Bolje je delovati preventivno in se tako izogniti težavam. Poznati moraš svojega psa in opazovati njegove znake. Strokovnjaki menijo, da tak kuža nikakor ni za začetnika, ker je zahteven. Potrebno je veliko kinološkega znanja, saj je inteligenten in si marsikaj zapomni. Če nisi dosleden in žival začuti, da ji popuščaš, bo to znala izkoristiti. Tak kuža je za zelo aktivno družino, ki se dosti giblje po naravi in mu je pripravljena posvetiti veliko časa. Okoli hiše potrebuje veliko prostora, tudi pesjak naj bo primerno prostoren.

Česanje enkrat na teden je priporočljivo, ker je sicer v obdobju, ko menja dlako, videti zanemarjen. Spomladi in jeseni, ko se to dogaja, pa gredo v smeti vedra dlake.

Zamegljena preteklost

Čeprav globokega glasu Anatolskega ovčarja ni prav pogosto slišati, je odličen čuvaj. Že njegova pojava zagotavlja, da človek s slabimi nameni ne bo prišel blizu. Pes je samozavesten, zaveda se svoje moči in hitrosti. Ve, kaj mu je storiti v dani situaciji.

Zapisov o tem, koliko stoletij že pomagajo pastirjem in se z njimi prebijajo v surovih naravnih razmerah, še niso našli in vprašanje je, ali sploh obstajajo. Niti kako so nastali, ni znano. Od 16. stoletja je turška plemiška rodbina Kangal vodila knjigo o teh psih, ki imajo več imen, rečejo jim kangal, karabaš (kar pomeni črna glava), turška doga in anatolski ovčar. Družina Kangal je bila znana po vzreji konj in drobnice. Za njihovo čuvanje so potrebovali zanesljive pse. Prvič so anatolske ovčarje v Evropi pokazali šele leta 1966 na slavni razstavi Crufts v Veliki Britaniji, razširili pa so se pozneje. Pasmo, ki se ji v turščini reče copan copegi, je FCI priznala pred 18 leti.

Anatolski ovčar 1

Orjak s turških planot

Orjaki, ki si v Anatoliji še vedno služijo dnevni obrok tako, da branijo ovce pred zvermi, imetje svojih gospodarjev pa pred nepridipravi, veljajo za zelo zdravo pasmo. Najbrž tudi zato, ker je selekcijo bolj ali manj delala le narava. Mednarodna kinološka zveza FCI je pasmo v svoj register uvrstila šele leta 1989.
Anatolski ovčar je samozavesten in umirjen, zelo inteligenten in samostojen. Izredno pomembna je zgodnja socializacija, treba se mu je zelo posvetiti. Od malega ga je potrebno voziti med ljudi, otroke, pse, druge živali. To ključni dejavnik, da je anatolski ovčar do vseh tako umirjen, da je sobivanje prijetno in da ni nobenih težav z njim.

Pri anatolskem ovčarju je treba biti odločen, dosleden, natančen in nežen. Ne prenese dvignjene roke ali vpitja, kvečjemu malo povišan glas ali spremenjeno intonacijo. Če naredi kaj narobe in ga okregaš ali mu požugaš s prstom, povesi rep. Največ pa dosežeš z nagrado.

Anatolski ovčarji in fizična moč

Zgodnja vzgoja je zelo pomembna, že od začetka se je treba zavedati, da mora pes ubogati osnovne ukaze. Na srečo pasemski pes ni agresiven in se na nič ne odzove burno. Od začetka mu je treba strogo prepovedati skakanje in plezanje po ljudeh. V mali šoli vas bo vaditelj/ica opozoril/a tudi, da se mu ne sme dovoliti kopanja po zemlji. Tam, odkoder prihajajo, kopljejo jame, da se poleti hladijo, pozimi pa grejejo. S tem hkrati izražajo neko svojo voljo – ko mu to prepoveš, ga tudi laže obvladaš. Psa je treba naučiti, da v mimoidoče ne sili in jih ne ovohava, drugače pa so precej radovedni in hodijo s smrčkom blizu tal.

Pasemski psi - Anatolski ovčar

Anatolski ovčar se igra na prav poseben način, zato je dobro, da so otroci vajeni njegovega obreda, da prve minute potem, ko se ga izpusti iz pesjaka, dela kroge – za svojo težo je neverjetno hiter in okreten – in teče neposredno proti človeku, le kak meter pred njim pa skrene na levo ali desno. Kdor ga ne bi poznal, bi se utegnil premakniti ravno v napačno smer in poleteti po zraku, tisti, ki ga, pač stoji pri miru. V literaturi lahko preberete, da anatolski ovčarji ovc pred volkovi ne branijo tako, da bi ugriznili plenilca, ampak se najprej zaletijo vanj. Najbrž od tod ta način igre.

Na visokih planotah Anatolije morajo biti ovčarji samostojni in z izostrenim samoprehranjevalnim nagonom. Tega so ohranili tudi njihovi potomci, ki so se razselili po Evropi, ZDA in Avstraliji. Anatolskem ovčaru tekne tako sadje kot zelenjava, z veseljem obira robide in pobira gobe v gozdu. Laik bi si ob pogledu nanj predstavljal, da niti več kilogramov mesa ne napolni njegovega želodca, a se moti. Slab kilogram briketov na dan mu zadošča, vsake toliko časa pa si vzame kak dan posta.

Pasemski psi - Pirenejski mastif

Pasemski psi - Pirenejski mastifi izhajajo iz Pirenejev. Sodijo v najvišjo kategorijo med velikimi pasmami psov, v višino merijo čez 80 centimetrov do hrbtne linije, in tehtajo do 90 kilogramov in več. Pirenejskega mastifa po Evropi vidimo bolj redko, v Španiji pa je zelo razširjen, v zadnjem času se je povečajo zanimanja zanje v Severnem delu Evrope.

Pirinejski mastif so pasemski psi, ki so se izoblikovali na južnem delu gorovja Pirenejev in v pokrajini Aragon. Pokrajina je zelo hribovita in gonilna panoga je živinoreja, ovčereja. Glavna naloga Pirenejskih mastifov je bila preprečiti napade volkov, tatov in medvedov.

Gospodarji mastifov jih pohvalijo kot dobre čuvaje, značajsko zelo umirjene in potrpežljive pse. Zelo so priljubljeni kot družinski pasemski psi. Paziti je potrebno le na njihovo netoleranco do tujcev. Ustreza jim hlad hribovskih predelov, prostranost, veliko prostora. Ni primeren za topla stanovanja, mesta in južni predel Evrope.

Španci so na svoje Pirenejske mastife zelo cenili, vzrejo te pasme so podpirale tudi zadružne kmetijske organizacije, ki so nadzorovale živinorejo v regiji. Železnica in obe vojni sta to vrsto psov precej zmanjšali. Po drugi svetovni voljni so kinologi načrtno začeli vzrejati Pirenejske mastife.

Pasemski psi – Pirenejski mastifi imajo naslednje karakteristike; umirjenost, lenobnost, inteligentnost, dostojanstvenost, pogum, so zaščitniški do svojega gospodarja in prijazni do otrok. So zanesljivi prijatelji in čuvaji.

Pasemski psi - Pirinejski mastif

Danes so poznani kot: spremljevalci, čuvaji, lovski psi, vlečni psi in kot dobri pastirski psi, zelo neobčutljivi na vremenske neprilike. Pirenejski mastifi so veliki in močni psi. Samci dosežejo od 65 do 85 kilogramov, samica od 55 do 75 kilogramov. Po videzu so skladno grajeni imajo pravokotno postavo z veliko, dolgo in močno glavo z ravnim in podolgovatim gobcem. Imajo majhne mandljaste oči svetlo rjave barve, srednje veliki trikotni uhlji pa jim visijo plosko ob glavi. Kljub svoji velikosti je zelo hiter in uren pes. Dlaka je dolga in gosta in ne preveč gladka. Kožuh je bele barve, na glavi imajo »obrazno masko«, drugje po telesu pa še barvne lise.

Pasemski psi - Pritlikavi pinč 3

Razlika je v značaju

Pasemski psi - Pritlikavi pinči so, če gre sklepati po upodobitvah na slikah, precej stara pasma, najstarejši zapisi o njih pa segajo le nekaj več kot dvesto let nazaj, tako da je o njihovem izvoru dosti ugibanj. V Nemčiji so jih vzredili za uničevanje glodavcev, saj so lahko prišli povsod, kamor večji psi niso mogli. Po nekaterih virih naj bi bili med njihovimi predniki poleg nemškega pinča še angleški toy terier in mali italijanski hrt.

Pasemski psi - Pritlikavi pinč

Precej so razširjeni, tudi pri nas, a je velika večina pritlikavih pinčev v Sloveniji brez rodovnika. Mnogi so samo na daleč podobni pinčem, od »pravih« pa se razlikujejo predvsem po značaju. Ker so pritlikavi pinči nagnjeni k bevskaju, si vzreditelji prizadevajo, da med seboj parijo starše, ki so po značaju mirni. Vse, ki niso dovolj stabilni, so na primer histerični ali napadalni, se izloča iz vzreje. Tisti, ki imajo mladiče samo zato, da jih prodajo, niso pozorni na to. Veliko ljudi misli, da je vseeno, ali ima pes rodovnik ali ne, ker ga imajo samo zase, vendar je pri njih lahko denimo problem, da ni mogoče vedeti, ali sta starša morebiti brat in sestra. Pri pinčih se razmeroma pogosto pojavlja tako imenovana luksacija patele, da pogačica ni na svojem mestu. Za vzrejno dovoljenje jih pregledajo, in če imajo kako tako bolezen, ga ne dobijo. Da je v Sloveniji veliko nepasemskih »srnic«, je mogoče sklepati iz podatka, da je na primer psička Eni stara pet let in pol in ima v rodovni knjigi številko 728, njeni mladiči, ki so stari štiri mesece, pa okoli 750, kar pomeni, da jih je bilo v petih letih vpisanih je približno 25, pa še nekaj od teh so pripeljali iz tujine.

Nega

Če lastniki lepo skrbijo zanje, lahko dočakajo več kot 15 let, tudi 19 in 20 let. Primerni so za ljudi, ki ne iščejo psa za gretje kavča. Lastnika mirno čakajo osem ali devet ur, medtem ko je v službi, popoldne pa se mora ukvarjati z njimi. V stanovanju so mu ves čas za petami, radi so v središču dogajanja, godi jim pozornost, mislijo, da je svet zaradi njih. Z otroki se dobro razumejo, če so pravilno predstavljeni.

Pasemski psi - Pritlikavi pinč 2

Nastopač

Pasemski psi - Pritlikavi pinč

Za predstavnike te pasme je značilno, da si izberejo svojega človeka, ki so mu izredno privrženi in mu zelo radi ustrežejo, druge družinske člane tolerirajo, uživajo pa v družbi svojih vrstnikov. »Ustreza jim, da so v 'tropu', en sam bi bil osamljen. Res pa je, da se v skupini vedejo drugače kot takrat, ko so sami zase. Navajam jih na to, da gre po en sam z mano in se zna vesti. Sami so veliko bolj zadržani kot v skupini,« je povedala Ivana. Njene »srnice« trenirajo agility in obvladajo vrsto trikov. »Vedno so pripravljeni delati in vse počnejo z žarom. Načeloma so izredno učljivi, med posamezniki so sicer lahko razlike, a ko odkriješ pristop, ki mu najbolj ustreza, hitro osvaja znanje.«

Brezpogojno varujejo svojega človeka. Tujcu, ki pride na obisk, ne bodo zlezli v naročje. Do neznancev so izredno nezaupljivi, a se ob pravilni socializaciji na sprehodih sploh ne bodo zmenili za nikogar. Ne marajo pa, da kdo dreza vanje. Žal na sprehodih pogosto pritegnejo pozornost mimoidočih, ki jih, navdušeni nad njihovo prisrčnostjo, hočejo božati. Čeprav nimajo slabih namenov, jih živcirajo.

Da se imajo ti živahni in bistri psi za velike, kažejo v odnosu do vrstnikov. Zlasti samci radi izzivajo in se postavljajo pred kakimi kosmatimi orjaki. Če jih lastniki ne začnejo že od rosne mladosti navajati na različne vrste štirinožcev, jim utegnejo pozneje s svojim nastopaštvom povzročati precej sivih las. Ob dosledni vzgoji se bodo na sprehodih zmeraj sukali blizu svojega človeka. Čeprav jim je iskanje miši po poljih v veselje, pravega lovskega nagona nimajo in ne bodo noreli za divjadjo.

Letošnja zima jim je bila silno naklonjena, saj jih, glede na to, da praviloma nimajo niti podkožne maščobe niti bogate dlake, rado zebe. »Četudi je sneg, jih nikoli ne oblačim, vsaj dokler so v gibanju. Takrat, ko vemo, da bomo kje stali, vzamemo plaščke s seboj. Pozimi jim blazinice na tačkah mažem s kakimi kremami predvsem zaradi soli,« je povedala Ivana Kirik. Življenje zunaj jim ne ustreza, saj se začnejo tresti že, če so nekaj minut v senci. Nekateri skrbniki mislijo, da bodo njihovi ljubljenci laže prenašali mraz, če bodo bolj okrogli, vendar se motijo. Radi se sončijo, celo v stanovanju vedno ležejo tja, kjer sije sonce.

Pasemski psi - Pritlikavi pinč 1

Pravi pes v majhnem telesu

Pasemski psi – pitlikavi pinč si je zaslužil vzdevek srnica, zaradi svojega stasa. Nekateri mislijo, da so morebiti mini dobermani. A niso ne prvo ne drugo. Z dobermani, ki so precej mlajša pasma, jim je menda skupno le to, da naj bi bil prednik obojih nemški pinč. Zaradi »priročnih« mer in ljubke podobe so pasemski psi - pritlikavi pinči zelo razširjeni, slaba stran njihove priljubljenosti pa je, da jih je velika večina pri nas »čistokrvnih brez rodovnika«. Mnogi med temi so po videzu in značaju že daleč od pasemskih standardov. Kljub drobnemu telesu pa pritlikavi pinč ni igrača.

Pasemski psi - Pritlikavi pinč

Pasemski psi - Pritlikavi pinči so krasni družinski psi za ljudi, ki imajo dovolj časa in vedo, da je kljub majhnosti pravi pes. Za vzgojo so zahtevni, potrebujejo veliko gibanja in rad lajajo. Lajanje spremlja vse njegove dejavnosti – pes se oglaša ko pozdravlja, ko kdo pride, ko se veseli, ko mu kaj ne ustreza. Marsikdo ga zaradi njegove velikosti podcenjuje in misli, da je za na kavč, a ni. Z njim se je treba veliko ukvarjati in ga dosledno šolati,« je Ivana Kirik opisala svojo četico pritlikavih pinčev, v kateri so Pina, Eni, Toy, Bibi, Bum in Mala.

Pasemski psi - Pumi

Pumiji – psi, ki lajajo z razlogom

Pasemski psi – Pumi izvirajo iz sosednje Madžarske. Skozi zgodovino so postali znani kot pridni delavci, poslušni, marljivi in spretni psi. Že najmanj tristo let pomagajo ljudem pri različnih opravilih. Danes so priljubljeni sopotniki gospodarja, so zelo učljivi, poslušni, hitri, okretni in nadarjeni za pasje preizkušnje in tekmovanja v agilityju. 

Pasemski psi - Pumi

Prvotne naloge Pumijev so bile pomoč pri kmetijskih opravilih, pazili so na ovce, koze, govedo, prašiče in lovili podgane. Niso velike pasme, so pa zelo glasni. Sodijo v skupino psov, ki zelo glasno lajajo. Pumiji so se uveljavili kot izvrstni čuvaji in priljubljeni družinski psi.

Pumiji so majhni psi, ki dosežejo višino med 40 in 45 centimetri, njihova teža znaša med 8 in 15 kilogrami. Dlako imajo kratko in trdo ali malo daljšo in čopasto, ki se po potrebi tudi striže. Po standardu morajo biti golobje ali srebrno sive barve, dovoljene so tudi črna, bela in rdečkasta, zaželeno pa je, da je kožuh enobarven. Zanimivo pri Pumijih je, da se rodijo črni in šele po letu dni posivijo. Dlako je priporočljivo česati enkrat tedensko. Dlaka se jim ne prijema kot pri pudljih. Njihova dlaka je bolj kuštrava.

Pumiji so po značaju čuječi, bevskajoči, vendar vedno z razlogom. Brezkompromisno branijo svojo lastnino, otroke, domače živali in gospodarja, zato znajo biti tudi napadalni. V svoji bližini vedno potrebujejo družbo, zelo se navežejo na gospodarja in njegovo družino. Če nimajo bližine postanejo potepuški psi.

Pasemski psi – Pumi so primerni za hribovske predele, ranče, kmetije, so psi, ki ljubijo naravo in opravila. Če jih imate v mestih jih morate zaposliti, kot rečeno so zelo poslušni in nadarjeni za agility.

Pasemski psi - Weimaranec

Pasemski psi - Weimaranec

Pasemski psi - Weimaraneci so aristokratski psi. So lovski navdušeneci. Zanje je pomembno delo, koristnost in odločno vodenje. Ima izklesano atletsko postavo z odličnim vidom. Uporabljali so ga predvsem za pomoč pri lovu na divje prašiče, kasneje tudi druge manjše živali. Spada v skupino ptičarjev. Kot čisto pasmo so ga priznali in vpisali v nemško Knjigo pasem že leta 1896. Znana je zgodba o weimarskem vladarju vojvodi Karl Avgustu, ki je bil velik ljubitelj teh psov. Ti ptičarji so bili lovski spremljevalci zgolj aristokratov, kdo jih je lahko imel, pa je odločal sam vojvoda. Weimaranec ni smel biti hišni ljubljenček.

Pri vzreji Weimarancev veljajo stroga pravila in jasno določeni pogoji za pridobitev vzrejnega dovoljenja. To je pes za aktivne ljudi, lovce in športnike. Je zelo vsestranski pri pomoči na lovu v primerjavi z drugimi pasmami. Ta lovska vsestranskost pasme se v športnem smislu lahko kaj hitro naveže na uspešnost pri agilityju, obrambi, reševanju ali policijskem delu.

Weimaranec je pes, ki od lastnika zahteva, da je zelo aktiven, delaven, rekreativen pri fizičnem in umskem delu. Če psa zapustimo lahko pričakujemo, da bo svojo odvečno energijo usmeril v uničevanje lastnikovega imetja. Kot rečeno je to pes, ki mora sobivati z lastnikom, od lastnika pričakuje doslednost, red, disciplino skratka urejeno hierarhično razmerje. Če začuti, popuščanje, rad zavlada in sam prevzame vlogo vodilnega. Kar pripelje do tega, da se vedno več psov te pasme zapušča, ali pa pristanejo v zavetiščih. To je pes za discipliniranega, doslednega gospodarja.

Pasemski psi – Weimaraneci imajo po videzu skladno mišičasto telo, ki ga pokriva srebrna, srnje ali mišje siva dlaka. Ima modre oči, ki do odraslosti počasi preidejo iz modre v bolj bledo modro, nato v modrozeleno vse do jantarjeve rjave, ki je značilna za večino odraslih psov te pasme. Samec čez pleča doseže velikost od 59 do 70 cm s težo do 40 kg, medtem ko so samice nižje rasti, od 57 do 65 cm, in tehtajo največ 35 kg.