Anatolski ovčar 1

Orjak s turških planot

Orjaki, ki si v Anatoliji še vedno služijo dnevni obrok tako, da branijo ovce pred zvermi, imetje svojih gospodarjev pa pred nepridipravi, veljajo za zelo zdravo pasmo. Najbrž tudi zato, ker je selekcijo bolj ali manj delala le narava. Mednarodna kinološka zveza FCI je pasmo v svoj register uvrstila šele leta 1989.
Anatolski ovčar je samozavesten in umirjen, zelo inteligenten in samostojen. Izredno pomembna je zgodnja socializacija, treba se mu je zelo posvetiti. Od malega ga je potrebno voziti med ljudi, otroke, pse, druge živali. To ključni dejavnik, da je anatolski ovčar do vseh tako umirjen, da je sobivanje prijetno in da ni nobenih težav z njim.

Pri anatolskem ovčarju je treba biti odločen, dosleden, natančen in nežen. Ne prenese dvignjene roke ali vpitja, kvečjemu malo povišan glas ali spremenjeno intonacijo. Če naredi kaj narobe in ga okregaš ali mu požugaš s prstom, povesi rep. Največ pa dosežeš z nagrado.

Anatolski ovčarji in fizična moč

Zgodnja vzgoja je zelo pomembna, že od začetka se je treba zavedati, da mora pes ubogati osnovne ukaze. Na srečo pasemski pes ni agresiven in se na nič ne odzove burno. Od začetka mu je treba strogo prepovedati skakanje in plezanje po ljudeh. V mali šoli vas bo vaditelj/ica opozoril/a tudi, da se mu ne sme dovoliti kopanja po zemlji. Tam, odkoder prihajajo, kopljejo jame, da se poleti hladijo, pozimi pa grejejo. S tem hkrati izražajo neko svojo voljo – ko mu to prepoveš, ga tudi laže obvladaš. Psa je treba naučiti, da v mimoidoče ne sili in jih ne ovohava, drugače pa so precej radovedni in hodijo s smrčkom blizu tal.

Pasemski psi - Anatolski ovčar

Anatolski ovčar se igra na prav poseben način, zato je dobro, da so otroci vajeni njegovega obreda, da prve minute potem, ko se ga izpusti iz pesjaka, dela kroge – za svojo težo je neverjetno hiter in okreten – in teče neposredno proti človeku, le kak meter pred njim pa skrene na levo ali desno. Kdor ga ne bi poznal, bi se utegnil premakniti ravno v napačno smer in poleteti po zraku, tisti, ki ga, pač stoji pri miru. V literaturi lahko preberete, da anatolski ovčarji ovc pred volkovi ne branijo tako, da bi ugriznili plenilca, ampak se najprej zaletijo vanj. Najbrž od tod ta način igre.

Na visokih planotah Anatolije morajo biti ovčarji samostojni in z izostrenim samoprehranjevalnim nagonom. Tega so ohranili tudi njihovi potomci, ki so se razselili po Evropi, ZDA in Avstraliji. Anatolskem ovčaru tekne tako sadje kot zelenjava, z veseljem obira robide in pobira gobe v gozdu. Laik bi si ob pogledu nanj predstavljal, da niti več kilogramov mesa ne napolni njegovega želodca, a se moti. Slab kilogram briketov na dan mu zadošča, vsake toliko časa pa si vzame kak dan posta.