Anatolski ovčar 2

Ovčar z močnim lovskim nagonom

Anatolski ovčar ima močan lovski nagon, kar je lahko neprijetno, če živite ob gozdu. Če zavoha divjad, ga ni ukaza, ki bi ga ustavil, zato je varneje, če sprehaja na povodcu.

Pasemski psi - Anatolski ovčar

Do vrstnikov je dominanten. Čeprav ne renči, je doslej še vsak pes počepnil pred njim, najbrž zato še nikoli ni prišel z nobenim navzkriž. Pomembno pa je, da psu ne pustite mu podrejanja drugih psov. Dovolite mu spoznavanje z vonjavami, kaj dosti več pa ne, zlasti, če še nima doslednega odpoklica, Bolje je delovati preventivno in se tako izogniti težavam. Poznati moraš svojega psa in opazovati njegove znake. Strokovnjaki menijo, da tak kuža nikakor ni za začetnika, ker je zahteven. Potrebno je veliko kinološkega znanja, saj je inteligenten in si marsikaj zapomni. Če nisi dosleden in žival začuti, da ji popuščaš, bo to znala izkoristiti. Tak kuža je za zelo aktivno družino, ki se dosti giblje po naravi in mu je pripravljena posvetiti veliko časa. Okoli hiše potrebuje veliko prostora, tudi pesjak naj bo primerno prostoren.

Česanje enkrat na teden je priporočljivo, ker je sicer v obdobju, ko menja dlako, videti zanemarjen. Spomladi in jeseni, ko se to dogaja, pa gredo v smeti vedra dlake.

Zamegljena preteklost

Čeprav globokega glasu Anatolskega ovčarja ni prav pogosto slišati, je odličen čuvaj. Že njegova pojava zagotavlja, da človek s slabimi nameni ne bo prišel blizu. Pes je samozavesten, zaveda se svoje moči in hitrosti. Ve, kaj mu je storiti v dani situaciji.

Zapisov o tem, koliko stoletij že pomagajo pastirjem in se z njimi prebijajo v surovih naravnih razmerah, še niso našli in vprašanje je, ali sploh obstajajo. Niti kako so nastali, ni znano. Od 16. stoletja je turška plemiška rodbina Kangal vodila knjigo o teh psih, ki imajo več imen, rečejo jim kangal, karabaš (kar pomeni črna glava), turška doga in anatolski ovčar. Družina Kangal je bila znana po vzreji konj in drobnice. Za njihovo čuvanje so potrebovali zanesljive pse. Prvič so anatolske ovčarje v Evropi pokazali šele leta 1966 na slavni razstavi Crufts v Veliki Britaniji, razširili pa so se pozneje. Pasmo, ki se ji v turščini reče copan copegi, je FCI priznala pred 18 leti.