Beauceron

Zaradi rdečkastih ožigov na spodnjem delu nog je beauceron, berger de Beauce, v Franciji znan tudi pod imenom bas rouge (»rdeča nogavica«).

VIDEZ: Beauceron je zelo močan in mišičast pes. Ima podolgovat gobec z neizrazitim stopom in rahlo vzbočenim nosnim grebenom. Vodoravno ležeče oči so temne ali ubrane z barvo dlake. Visoko nastavljeni uhlji so lahko prirezani in pokončni ali naravni in pobešeni. Groba, gosta in priležna dlaka je dolga 3-4 cm, z daljšimi resami na zadnjem delu trupa in repu. Lahko je črna z rdečkastimi ožigi ali pepelnato siva s črnimi lisami. Rep je nošen navzdol in mora segati do skočnega sklepa, na konici je zavihan.

ZGODOVINA: Pasma je stara že dobrih sto let, zato so francoski kinologi trdili, da je beauceron oče dobermanov. Na pasji razstavi leta 1863 v Parizu je bilo  razstavljenih več kot tisoč psov, med njimi tudi 13 ovčarjev lupoidnega tipa s pokončnimi uhlji ter črno in rumenkasto rdečo dlako: to so bili beauceronovi predniki. Nekaj desetletij pozneje, leta 1897, je pasma po zaslugi kinologa Emila Bouleta, ustanovitelja Francoskega kluba ovčarskih psov, že imela današnji videz. Leta 1900 so se pojavili prvi tovrstni psi z gladko dlako.

ZNAČAJ: Beauceron je živahen in prizadeven pri delu, zelo pogumen, a če ga neznanci izzivajo, postane včasih popadljiv in živčen. Je zelo inteligenten, počuti se kot sestavni del družine, zato je pripravljen njene člane braniti do zadnjega, nikoli ni napadalen do otrok. VeIja za preudarnega psa, ki z veseljem izpolnjuje želje svojega gospodarja. Zelo uspešen je tudi kot reševalni pes in kot vodnik za slepe. Pri izbiri mladiča se ogibajmo plašnim ali preveč nezaupljivim psičkom.

NEGA: Ne potrebuje posebne nege.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Lahko živi na prostem, zaradi svoje prilagodljivosti in vdanosti gospodarju pa se navadi tudi stanovanja. Če ne opravlja nalog pastirskega psa, ga moramo vključiti v družino in z njim ravnati kot z družinskim članom.

Schipperke

Schipperke je bil nekoč čuvaj in lovski pes podganar. Uporabljali so ga na kmetijah in na ladjah, ki so plule po prekopih belgijskega nižavja.

VIDEZ: Ima lisičjo glavo s koničastim gobcem in črnim smrčkom. Dokaj majhne oči z bistrim pogledom so ovalne in temno kostanjeve barve. Trikotni pokončni uhlji so srednje dolgi. Enobarven črn kožuh sestavljata bogata, tršata krovna dlaka, daljša okoli vratu in po prsih) in gosta podlanka. Repa v glavnem nima (če je, ga prirežejo).

ZGODOVINA: Pasma je nastala v Flandriji, kjer so jo gojili že stoletja. Menijo, da je posledica "križanja med domačimi ovčarskimi psi (iz katerih naj bi izšli tudi belgijski ovčarji) in nordijskimi špici. Standard pasme so določili leta 1888.

ZNAČAJ: Schipperke je zelo zvest, odločen in radoveden pes; živahen in inteligenten, nezaupljiv do tujcev in zagrizeno brani posest. Kadar je razburjen, nasrši dlako.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Idealen pes za življenje v družini, zelo navezan na otroke.

Billy

Billy, pes aristokratskega videza, je dobil svoje ime po gradu de Billy v Poitouju.

VIDEZ: Močno, a  gibčno telo pokriva gladka, na otip trda, pogosto razmeroma debela dlaka. Kožuh je lahko popolnoma bele ali bele in svetlo rjave, svetlo oranžne barve. Ima srednje dolgo oz ko, lepo oblikovano glavo s precej širokim, rahlo vzbočenim gobcem, majhnim stopom in črnim ali temno oranžnim smrčkom. Oči so velike in temne. Uhlji, nastavljeni pod linijo oči, so razmeroma dolgi, ploščati in obrnjeni rahlo navznoter. Rep je dolg in močan.

ZGODOVINA: Billy je potomec belih kraljevskih psov, ki so sestavljali lovske trope francoskih kraljev v 15. stoletju. Mnenja o poreklu teh psov se razhajajo, dejstvo pa je, da so med francosko revolucijo skoraj v celoti izginili. Preživeli sta le dve krvni liniji pri dveh različnih družinah; billy je njun potomec.

ZNAČAJ: Billy je žilav in vzdržljiv lovec, vztrajen tekač z izvrstno razvitim vohom. Primeren je za lov na veliko divjad pa tudi na zajce.

NEGA: Ne prenaša mraza; od časa do časa mu moramo pregledati uhlje in slušne kanale.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Ni primeren za družinskega psa niti za življenje v stanovanju.

Koder

Koder, caniche, je eden najbolj priljubljenih psov, čeprav žal pogosto zbuja pozornost bolj zaradi svojega nenavadno oblikovanega kožuha kot zaradi svoje inteligentnosti in presenetljive nadarjenosti za posnemanje. Po klasifikaciji FCI je pasma razdeljena na sedem vrst po velikosti (veliko, srednjo, pritIikavo in igračasto - toy) in barvi kožuha.

VIDEZ: Je skladno grajen pes s trupom, katerega dolžina ponavadi  presega plečno višino. Ima elegantno glavo s komaj opaznim stopom, krepkim in rahlo topim gobcem ter ravnim nosnim grebenom. Mandljaste oči so temne in dokaj razmaknjene. Široki in dolgi, nizko nastavljeni uhlji visiio ob strani glave. Bujna, čvrsta dlaka le lahko kodrasta ali vrvnata (obe vrsti sodita v isto skupino). Kodrasta dlaka je tanka, volnasta, prožna in se ne vda pod pritiskom roke; vrvnata dlaka pa je gosta in volnata ter po vsem telesu tvori enako dolge vozle. Dovoljene barve kožuha so: črna, rjava, bela, srebrno siva, svetlo rumena, modra in marelična (aprikot). Lise niso dovoljene. Visoko nasajen rep je ponavadi malce dvignjen; praviloma ga skrajšajo na tretjino dolžine, v zadnjem času pa krajšanje vse bolj opuščajo.

ZGODOVINA: Koder obstaja v zahodni Evropi že več kot štiristo let, njegovo poreklo pa ni povsem jasno. Ker je potomec barbeta, starodavnega ptičarja, ga štejejo za francosko pasmo. V Franciji so ga še do nedavnega uporabljali tudi za lov na race. Ob koncu 16. stoletja so ga cenili predvsem kot izvrstnega psa za prinašanje pernate divjadi iz vode. Ko pa so kodre začeli vzrejati v različnih velikostih, so manjše vrste z odprtimi rokami sprejeli kot damske družabnike v plemiških palačah. Koder se je v svoji zgodo vini zaradi bistrosti in učljivosti znal prilagoditi vsem položajem; zelo uspešen je na primer tudi v cirkusih. Danes je zelo razširjen in priljubIjen po vsej Evropi in v ZDA. Prvi standard pasme so sestavili v Franciji leta 1936.

ZNAČAJ: Koder je živahen, vesel in prijetne narave, zelo bister, ljubezniv in zvest. Je zelo učljiv in ima izvrsten spomin. Nikoli ni utrujen, vedno znova želi dokazovati svojo prijaznost in znanje ter ugajati gospodarju.

NEGA: Kodri dosežejo zelo visoko starost, vendar se morajo dovolj gibati, saj so nagnjeni k debelosti. Dlako moramo česati vsak dan, enkrat na mesec pa jo  je treba tudi skrajšati. Kožuh lahko strižemo in oblikujemo na različne načine, na pasjih razstavah pa sta dovoljeni le »Ievja« (klasična) in »moderna« oblika striženja, ki psu daje videz plišaste igračke.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Kodri, zlasti manjših velikosti, so primerni za bivanje v stanovanju; so odlični prijatelji Ijudi, ki živijo sami ali starejših ljudi, ki živijo v mestu. Zlahka se naučijo tudi nekaterih osnovnih opravil.

Bolonjec

Bolonjec, bolognese, uradno velja za italijansko pasmo, vendar je danes redek celo v Italiji.

VIDEZ: Ima stisnjen, kvadratast trup in srednje dolgo glavo z ravnim nosnim grebenom ter črnim smrčkom. Velike okrogle oči s črno obrobljenimi vekami in okrasto šarenico ne smejo biti izbuljene. Dolga, gosta, puhasta in kodrasta dlaka pokriva vse telo in je krajša le o gobcu. Kožuh je snežno bel in brez lis. Dolgi, široko nastavljeni uhlji so spuščeni ob licih. Košat rep je spuščen ali zvit na hrbet.

ZGODOVINA: Začetki bolonjca se ujemajo s poreklom maltežana, ki je njegov najbližji sorodnik, in segajo v Dalmacijo. Pasma je znana od 13. stoletja, zlasti v srednjem veku in med renesanso pa so bili psi te pasme priljubljeni na evropskih dvorih.

ZNAČAJ: Bolonjec je resen, zadržan, ne posebno živahen, a pameten, ljubezniv ter izredno navezan na gospodarja in njegovo družino. Je pes »za naročje«. Od časa do časa pa se rad izkaže tudi kot čuvaj.

NEGA: Je zelo občutljiv. Slabo prenaša mraz in potrebuje ustrezno hrano. Kožuh moramo redno krtačiti in česati.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Živeti mora v hiši; je izvrsten pes za stanovanje.

Lajka

Ruske lajke sestavljajo  skupino nordijskih psov, v marsičem podobnih sibirskemu huskyju: po telesni zgradbi, kožuhu, barvi in tudi po uporabnosti. Glede na zemljepisno območje, na katerem so najbolj razširjene, jih delimo na tri pasme: rusko-evropsko, zahodno sibirsko in vzhodno sibirsko lajko. Mednarodna kinološka zveza je vse tri pasme priznala in jim določila standard šele pred nekaj leti.

VIDEZ: Lajka je robusten in mršav pes s trdo, gladko in gosto krovno dlako ter dobro razvito podlanko, zaradi katere je vrhnja dlaka videti privzdignjena. Na glavi, uhljih in zadnjem delu okončin je dlaka kratka, na vratu pa tvori košat ovratnik. Dovoljene so naslednje barve kožuha: sivkasta, pegasta, lisasta, bela, siva, črna, rdeča in vsi odtenki rjave. Glava ima obliko enakostraničnega trikotnika, raven gobec se proti smrčku zoži. Majhne, temne ovalne oči ležijo poševno. Gibljivi  trikotni uhlji so visoko nastavljeni. Srednje dolg usločen ali srpast rep nosi zvit na hrbet.

ZGODOVINA: Vse lajke imajo skupno in zelo staro poreklo, ki se po vsej verjetnosti  meša s poreklom arktičnega volka. Sovjetski vzreditelji so se začeli načrtno ukvarjati z njihovo vzrejo leta 1930, ko so ugotovili, da v Sibiriji ni mogoče učinkovito uporabljati motornih prevoznih sredstev, zato so si bili prisiljeni pomagati s psi, kot so to že stoletja počela sibirska ljudstva. Vzrejo so zasnovali na lajkah, ki so obstajale na območjih od Laponske do vzhodne Sibirije, izključili so le lajko Čukčev, ki se jim je zdela glede na potrebe prenežna. Sovjetski kinološki kongres je leta 1947 priznal štiri pasme lajk: karelsko-finsko, rusko-evropsko, zahodno-sibirsko in vzhodnosibirsko. Razen prve; karelsko-finske, je vse priznala tudi mednarodna kinološka zveza. Lajke, ki so jih izvozili v druge evropske države, so se odlično obnesle pri vleki sani in so uspešno sodelovale tudi na uradnih tekmovanjih.

ZNAČAJ: Laika je pes močne in odločne narave. Je živahna in tudi družabna, a zadržana in manj odprta kot husky. Po značaju je med sibirskim huskyjem in grenlandskim psom. Ker rada laja, je tudi dober čuvaj.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Lajka potrebuje veliko prostora, zato ni primerna za življenje v mestu. Slabo prenaša toplo podnebje.

Irski terier

Irski terier, Irish Terrier, imenovan tudi »rdeči vrag« in »irski divjak«, je ena izmed štirih terierskih pasem, ki jih vzrejajo na Irskem. Kot druge čisto irske pse ga pokriva dlaka rdeče barve, značilna za lase številnih prebivalcev te dežele. Je dostojanstven in eleganten, s pogledom, ki izdaja ponos, a tudi trmoglavost, ločnost in bojevitost. Rojen je za lov in se ne ustraši nobene divje živali, pogumno se spopade z lisico, vidro pa tudi divjim prašičem.

VIDEZ: Je srednje velik pes dolgih nog. Ima dolgo glavo, čelni del lobanje med uhlji je ploščat. Majhne temne oči izžarevajo ognjevitost in bistrost. Uhlji so majhni, v obliki črke V, visoko prepognjeni in padajo k licem. Trda, ostra in dolga vrhnja dlaka, ki ne sme skrivati obrisov telesa, prekriva kratko, tanko in mehko podlanko. Kožuh mora biti enobarven, po možnosti živo rdečkasto rjav,rdečkasto pšeničen ali koruzno rumen (dovoljena je le majhna bela lisa na prsih, ne pa tudi na nogah). Visoko nasajen, po navadi na tri četrtine skrajšan rep je nošen pokonci ali zvit v obroč.

ZGODOVINA: Irske terierje poznajo v njihovi domovini že zelo dolgo, pasmo pa so začeli načrtno vzrejati šele v 19. stoletju. Prvi standard so določili leta 1880. Med prvo svetovno vojno jih je britanska vojska uporabljala kot sle. Zelo priljubljeni so bili v prvih desetletjih 20. stoletja; pozneje so nanje nekoliko pozabili, v zadnjih letih pa so jih znova »odkrili«.

ZNAČAJ: Irski terier je po značaju sicer dobrodušen, čeprav ga drugi psi lahka spravijo iz tira. Je zelo pogumen, neustrašen in bojevit; ko se spopade z nasprotnikom, se ne zmeni za nevarnost. In če ga vidimo, kako prijazno, skoraj sramežljivo, potisne glavo med roke ljubljenega gospodarja, si ne moremo predstavljati, da se zmore boriti kot lev.

NEGA: Potrebuje zelo veliko gibanja, saj bodo mišice le tako ostale napete in gibčne. Dlako moramo vsak dan krtačiti.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Zelo je vdan gospodarju, zato se prilagodi tudi življenju v stanovanju; priporočljivo je, da ima na voljo vrt, kjer lahko prosto teka.

Nemški lovski terier

Nernški lovski terier, deutscher Gagdterrier, je podoben foksterieriu; je nekoliko večji in močnejši, predvsem pa je neutrudljiv lovec, tako na tleh kot podzemnih rovih.

VIDEZ: Ima ploščato glavo s komaj opaznim stopom in močnim gobcem. Majhne in temne oči so odločne in pozorne. Visoko nastavljeni uhlji v obliki črke V so pobešeni na naprej. Dlaka je trda, gosta, ostra in ravna, srednje dolga, pretežno črna, črno siva ali rjava s svetlejšimi pasovi nad obrvmi, na gobcu, okončinah in prsih. Kratek rep nosi vodoravno.

ZGODOVINA: Nemški lovski terier izhaja sicer iz britanskih terierjev (foksterierja valižanskega terierja), vzredili pa so ga ob koncu 19. stoletja v Nemčiji s križanjem pinča in brak jazbečarja. Vzrejna merila so izpopolnili šele v zadnjih desetletjih. Želeli so ustvariti vsestranskega lovskega psa, ki bo poleg terierskih značilnosti imel tudi vse dobre lastnosti slednikov in prinašalcev.

ZNAČAJ: Je živahen, bojevit, a svojeglav pes, ki priznava le enega gospodarja. Potrebuje odločno in dosledno vzgojo, ne prenaša pa prisile ali trdih in grobih vzgojnih prijemov. Do tujcev je nezaupljiv. Njegovo glavno delo je jamarjenje, po potrebi pa je tudi dober čuvaj.

NEGA: Nemški lovski terier je nezahteven pes in ne potrebuje posebne nege.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Rad je na prostem in dobro prenaša mraz; priporočljivo je,da ima na voljo primeren vrt.

Bedlingtonski terier

Močan, vzdržljiv in uren bedlingtonski terier (Bedlington Terrier) je bil zelo priljubljen pes divjih lovcev. Pozneje se je spremenil v odličnega hišnega psa, danes pa je eden najpogostejših angleških razstavnih psov.

VIDEZ:  Je gibčen, mišičast, prisrčen pes zelo urnih nog in po videzu spominja na ovco. Ima dolgo in ozko glavo brez stopa, z visokim zatiljem. Majhne iskrive, globoko vsajene oči so na videz trikotne. Njihova barva je odvisna od barve dlake: temne so pri psih z modro dlako, svetle pri psih z modro  dlako in rjavimi lisami ter bledo lešnikove barve pri psih peščene ali temno rdeče barve. Srednje veliki nizko nastavljeni uhlji visijo po licih, na konici imajo resice iz svilnate dlake. V nasprotju z drugimi terierji ima bedlingtonski terier gosto in mehko, ponekod kodrasto dlako in volnato podlanko. Dlake ne menja. Kožuh je lahko modre, modre in rdeče rjave, peščene ali jetrne barve. Srednje  dolg rep s tankimi resami se na konici zoži in rahlo zaviha; je nizko nošen in ni koli zvit na hrbet. Ima dolge, mišičaste zadnje noge kot hrti.

ZGODOVINA: Bedlingtonski terier (imenovan sprva Rothbury Terrier) izvira z rudarskega območja Rothbury Forest v angleški grofiji Northumberland, kjer so ga vzredili za lov na jazbece in lisice. Sprva je bil težji in je imel krajše noge. Med koncem 18. in začetkom 19. stoletja so ga križali z malim angleškim hrtom in dinmontovim terierjem ter morda še s kodrom. Tako je postal višji, vitkejši in hitrejši, ohranil pa je pogum in vzdržljivost terierjev.

ZNAČAJ: Kljub nežnemu in nenavadnemu videzu je zelo pogumen in napadalen; ima zelo močen ugriz. Včasih v njem prevlada terierski nagon, da podivja in se spopade z drugimi psi. Sicer pa je bister, živahen in poln energije, zvest inpriijeten hišni pes.

NEGA IN ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Dlaka zahteva posebno nego. Dobro se počuti  v stanovanju, zlasti če ima na voljo vrt; zaradi svoje živahnosti potrebuje veliko gibanja.  

Samojed

Samojed, samoyedskaja sobaka, s snežno belim kožuhom in prijaznim smejajočim se izrazom povsod zbuja zanimanje in naklonjenost. Ta živahni in elegantni pes je danes predvsem razstavni pes in družabnik, v preteklosti pa je opravljal težaško delo v skrajno neprijaznih razmerah.

VIDEZ: Je živahen in mišičast pes s srednje dolgim truplom in močno glavo, ki se klinasto oži proti največkrat črnemu smrčku. Poševno ležeče mandljaste oči so globoko vsajene, srednje ali temno rjave in črno obrobljene. Pokončni uhlji so majhni, trikotni in močno odlakani. Kožuh sestavljata gosta in mehka podlanka ter dolga, ravna krovna dlaka s srebrno lesketajočimi se konicami, ki ne sme biti priležna. Dovoljene so bela, bela in biskvitna ter smetanasta barva kožuha. Dolg in zelo košat rep je zvit na hrbet; kadar je pes razburjen, ga nosi na eni strani hrbta.

ZGODOVINA: Samojed, potomec družine severnoevropskih špicev, je dobil po sibirskem nomadskem ljudstvu Samojedov, ki so ga uporabljali za vleko sani in varovanje čred severnih jelenov. Psi te pasme so zasloveli zaradi vzdržljivosti in vztrajnosti pri delu ter so sodelovali v polarnih odpravah prvih evropskih raziskovalcev. Samojed je bil sprva različnih barv (črn, bel in črn ali črn in svetlo rjav), postopoma pa je postala prevladujoča bela barva kožuha. Proti koncu 19. stoletja so trgovci s krznom dojeli, da lahko z njegovim čudovitim belim kožuhom dobro zaslužijo. Začeli so ga uvažati v Evropo, kjer jih je k sreči čakala boljša usoda.

ZNAČAJ: Samoje je živahen, bister in zelo samostojen pes. Prijazen je do vseh, tudi do nepoklicanih. Videz tokrat ne vara: značilni samojed nasmeh. ki ga povzročajo rahlo navzgor ukrivljene ustne v kotičkih ust, razkriva pravi značaj pasme. Je izredno miriljuben, vesel in izjemno navezan na ljudi. Je idealen prijatelj, vendar ne zahtevajmo od njega, da bi bil čuvaj.

NEGA: Dolgo in bujno belo dlako je treba redno negovati.

ŽIVLJENSKO OKOLJE: Zaradi prijazne narave rad živi tudi v stanovanju, vendar potrebuje veliko gibanja. Vročina mu ne dene dobro, zato je veliko boljše. če mu damo na voljo vrt in ga pustimo spati zunaj, saj ima rad mraz in sneg.

Španska doga

Španska doda (mastin espanol) prijaznega in mirnega značaja je razmišljujoč pes, ki zna oceniti svojo moč. Vede se zelo posedovalno do ljudi in živali, ki so ji zaupane, pa tudi do teritorija, ki ga čuva.

VIDEZ: Španska doga je robat, robusten, mišičast in težek pes s skladno glavo in spotegnjenim gobcem. Ima majhne in pronicljive oči. Pobešeni uhlji so srednje veliki in trikotne oblike. Gosta, debela, srednje dolga dlaka je gladka. Kožuh je najpogosteje umazano bele, rumeno rdečkaste, črne, voljčje sive in kostanjevo rjave barve, lahko pa je tudi marogast ali bel s črnimi lisami. Križec je dobro razvit in višji od vihra. Debel, z dolgo dlako pokriti rep je vsajen na srednji višini.

ZGODOVINA: Kakor vsi molosoidi tudi španska doga izhaja iz tibetanskega mastifa. V Španiji je obstajala že pred štirimi tisoč leti in do nedavnega se je selila s pastirji in ovčjimi čredami. Zelo priljubljena je bila med špansko državljansko vojno in do leta 1950, ko so zaradi vse večjega odhajanja ljudi z dežele v mesta volkovi napadali ovčje črede. Pastirji so za boj proti njim vzredili pse izjemnih lastnosti. Ko pa so volkovi sčasoma postajali vse redkejši, je začelo zelo upadati tudi število španskih dog; če ne bi posredovali prizadevni vzreditelji, bi pasma že izumrla.

ZNAČAJ: Španska doga je umirjen, razmišljujoč pes, ki se na dražljaj ne odzove takoj, temveč potrebuje nekaj časa. Je pogumen, miren in ima močan občutek dolžnosti. Nekateri psi so lahko zaradi prevelike vneme pri obrambi zaupane črede ali posesti celo preveč napadalni. Upoštevati moramo, da vzreditelji s selekcijo iz španske doge niso nameravali ustvariti dobrodušnega, temveč učinkovitega delovnega psa.

NEGA: Kožuh vsaka dva tedna dobro skrtačimo, prepogosto kopanje ni priporočljivo. Kadar kupujemo psa, preverimo, ali starši nimajo displazije kolkov.

ŽIVLJENSKO OKOLJE: Španska doga potrebuje veliko gibanja. Debela in gosta dlaka jo ščiti pred mrazom, zato lahko živi na prostem. Ker je bila njena glavna naloga varovati čredo, ne trpi zaradi samote. Ni primerna za stanovanje.