Beauceron

Zaradi rdečkastih ožigov na spodnjem delu nog je beauceron, berger de Beauce, v Franciji znan tudi pod imenom bas rouge (»rdeča nogavica«).

VIDEZ: Beauceron je zelo močan in mišičast pes. Ima podolgovat gobec z neizrazitim stopom in rahlo vzbočenim nosnim grebenom. Vodoravno ležeče oči so temne ali ubrane z barvo dlake. Visoko nastavljeni uhlji so lahko prirezani in pokončni ali naravni in pobešeni. Groba, gosta in priležna dlaka je dolga 3-4 cm, z daljšimi resami na zadnjem delu trupa in repu. Lahko je črna z rdečkastimi ožigi ali pepelnato siva s črnimi lisami. Rep je nošen navzdol in mora segati do skočnega sklepa, na konici je zavihan.

ZGODOVINA: Pasma je stara že dobrih sto let, zato so francoski kinologi trdili, da je beauceron oče dobermanov. Na pasji razstavi leta 1863 v Parizu je bilo  razstavljenih več kot tisoč psov, med njimi tudi 13 ovčarjev lupoidnega tipa s pokončnimi uhlji ter črno in rumenkasto rdečo dlako: to so bili beauceronovi predniki. Nekaj desetletij pozneje, leta 1897, je pasma po zaslugi kinologa Emila Bouleta, ustanovitelja Francoskega kluba ovčarskih psov, že imela današnji videz. Leta 1900 so se pojavili prvi tovrstni psi z gladko dlako.

ZNAČAJ: Beauceron je živahen in prizadeven pri delu, zelo pogumen, a če ga neznanci izzivajo, postane včasih popadljiv in živčen. Je zelo inteligenten, počuti se kot sestavni del družine, zato je pripravljen njene člane braniti do zadnjega, nikoli ni napadalen do otrok. VeIja za preudarnega psa, ki z veseljem izpolnjuje želje svojega gospodarja. Zelo uspešen je tudi kot reševalni pes in kot vodnik za slepe. Pri izbiri mladiča se ogibajmo plašnim ali preveč nezaupljivim psičkom.

NEGA: Ne potrebuje posebne nege.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Lahko živi na prostem, zaradi svoje prilagodljivosti in vdanosti gospodarju pa se navadi tudi stanovanja. Če ne opravlja nalog pastirskega psa, ga moramo vključiti v družino in z njim ravnati kot z družinskim članom.