Lajka

Ruske lajke sestavljajo  skupino nordijskih psov, v marsičem podobnih sibirskemu huskyju: po telesni zgradbi, kožuhu, barvi in tudi po uporabnosti. Glede na zemljepisno območje, na katerem so najbolj razširjene, jih delimo na tri pasme: rusko-evropsko, zahodno sibirsko in vzhodno sibirsko lajko. Mednarodna kinološka zveza je vse tri pasme priznala in jim določila standard šele pred nekaj leti.

VIDEZ: Lajka je robusten in mršav pes s trdo, gladko in gosto krovno dlako ter dobro razvito podlanko, zaradi katere je vrhnja dlaka videti privzdignjena. Na glavi, uhljih in zadnjem delu okončin je dlaka kratka, na vratu pa tvori košat ovratnik. Dovoljene so naslednje barve kožuha: sivkasta, pegasta, lisasta, bela, siva, črna, rdeča in vsi odtenki rjave. Glava ima obliko enakostraničnega trikotnika, raven gobec se proti smrčku zoži. Majhne, temne ovalne oči ležijo poševno. Gibljivi  trikotni uhlji so visoko nastavljeni. Srednje dolg usločen ali srpast rep nosi zvit na hrbet.

ZGODOVINA: Vse lajke imajo skupno in zelo staro poreklo, ki se po vsej verjetnosti  meša s poreklom arktičnega volka. Sovjetski vzreditelji so se začeli načrtno ukvarjati z njihovo vzrejo leta 1930, ko so ugotovili, da v Sibiriji ni mogoče učinkovito uporabljati motornih prevoznih sredstev, zato so si bili prisiljeni pomagati s psi, kot so to že stoletja počela sibirska ljudstva. Vzrejo so zasnovali na lajkah, ki so obstajale na območjih od Laponske do vzhodne Sibirije, izključili so le lajko Čukčev, ki se jim je zdela glede na potrebe prenežna. Sovjetski kinološki kongres je leta 1947 priznal štiri pasme lajk: karelsko-finsko, rusko-evropsko, zahodno-sibirsko in vzhodnosibirsko. Razen prve; karelsko-finske, je vse priznala tudi mednarodna kinološka zveza. Lajke, ki so jih izvozili v druge evropske države, so se odlično obnesle pri vleki sani in so uspešno sodelovale tudi na uradnih tekmovanjih.

ZNAČAJ: Laika je pes močne in odločne narave. Je živahna in tudi družabna, a zadržana in manj odprta kot husky. Po značaju je med sibirskim huskyjem in grenlandskim psom. Ker rada laja, je tudi dober čuvaj.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Lajka potrebuje veliko prostora, zato ni primerna za življenje v mestu. Slabo prenaša toplo podnebje.