Kaj je pasma?

Pasemski psi in odločanje za novega psa

Pasemski psi imajo določene lastnosti, ki jih naredijo posebne. Te lastnosti omogočajo kar dobrih 400 različnih pasem, med katerimi lahko izbiramo. Danes so vse bolj priljubljeni pasemski psi, vendar je večina psov še vedno križancev med dvem ali več pasmami. Nekateri psi pa so celo popolni mešanci z neznanimi predniki, ki jih Francozi imenujejo Bâtards.

Mladički

Čistokrvni pasemski psi so danes zelo dobrodošli, saj že vnaprej poznamo njihov značaj in videz. Kljub temu pa ima čistokrvnost tudi  negativne posledice, saj ne prihaja do mešanja genov. Do čistokrvnih psov sveži geni nimajo dostopa. Ko neko pasmo prizna kinološka zveza, se lahko za vzrejo uporablja le pse, ki so registrirani pri tisti zvezi. To ohrani videz pasme, a poveča verjetnost škodljivih genov, ki prehajajo med rodovniškimi psi. Dedne zdravstvene težave, kot so displazija kolkov, slepota, srčna obolenja ali srbečica so pogostejše pri čistokrvnih psih kot pri mešancih. Zato bodite pozorni ko se odločate za rodovniškega psa. Pozanimajte se, kakšnim boleznim je pasma podvržena in ali imajo starši mladičkov znake za te bolezni.

Poznavanje pasme nam pogosto olajša odločanje, saj vemo kaj od psa pričakovati. V primeru, da izbirate psa glede na njegovo vedenje, je koristno vedeti, da vsak pes spada v eno od teh skupin: psi za delo s človekom, psi za samostojno delo in psi, ki jim ni treba delati. Če se odločate na podlagi videza, dobro premislite ali imate dovolj časa, da boste ta videz tudi lahko negovali. Vedno pa bodite iskreni in dobro razmislite ali pasma, ki vam je všeč, resnično ustreza vašemu življenjskemu slogu.

Pasma je navadno prva izbira, ki jo sprejmemo, ko se odločamo za nakup psa. Drugo a zelo pomembno vprašanje pa je: samček ali samička? V kraljestvu psov velja preprosto pravilo -  s samicami je lažje živeti kot s samci. Ne dvigujejo noge na vsakem vogalu in niso tako čustveno razdvojene. Zgodnja sterilizacija samicam v povprečju podaljša življenje za 18 mesecev. Samci zaradi kastracije ne bodo živeli dlje, a bodo veliko bolj vodljivi, kar je dobro predvsem za začetnike.

Zadnje a najbolj pomembno vprašanje pa je, ali imamo za psa dovolj časa. Pasemski psi povprečno živijo od 12 do 15 let, zato moramo svoje življenje ta čas v določeni meri prilagoditi psu. Že na samem začetku pa se bo hitro izkazalo, da pes zahteva veliko časa. Nekatere pasme je težje šolati, druge potrebujejo ogromno gibanja, nekateri psi živijo le nekaj let, a prav tako zahtevajo nepredstavljive količine časa, ki ga preživijo v naši bližini ali naših mislih. Večina ljudi močno podcenjujejo število ur, ki jih bodo morali posvetiti psu, preden bo postal sanjski, vedno poleg, zanesljiv in pravi družinski član.

Nemška doga 2

Nemška doga

Nemška doga je mogočni pes, ki sme in celo mora biti velik. Več kot 80 cm visoke doge niso nikakršna redkost. Kriterij za samce je najmanj 80 cm, za samice pa 72 cm v višino. Odrasel pes pa tehta približno 50 kg. Nemška doga ima močan hrbet, krepke šape in dolgo glavo. Dlaka je kratka, gladka, gosta in bleščeča. Dovoljene so tri barve: rumena ali rumeno progasta s črno masko, črna (eventuelno z nekoliko bele), modra  ali bela s črnimi lisami. Zadnja barvna kombinacija je imenovana tudi »harlekin«, pri kateri so dovoljene modre oči in gobček kožnate barve. V nekaterih državah sta dovoljeni še dve barvi. Pri mantel dogi je dlaka črne barve, ki kot plašč prekriva telo, pri čemer so prsi, vrat, trebuh, noge, konec repa in lisa na čelu beli. Druga varianta je tej podobna, le da je črn plašč prekinjen z dlako bele barve. V nekaterih državah uvrščajo ti varianti med črne nemške doge. Živali različnih barvnih tipov se med seboj ne smejo križati.

Nemška doga

Nega dlake pri nemških dogah zahteva malo pozornosti, v obdobju, ko pes menja dlako, odstranimo odmrlo in odpadlo dlako z gumijasto ščetko. Ležišče nemške doge naj bo vedno mehko, sicer lahko nastanejo grdi odtisti na tistih mestih, ki so bili izpostavljeni trdi podlagi. Psi, ki rastejo tako hitro kot nemška doga, potrebujejo posebno pozornost med fazo rasti. Prvič potrebujejo polnovredno hrano, drugič pa moramo paziti, da nad mladičem ne izvajamo pritiska in ga v nič ne silimo, ter pazimo, da se preveč ne utrudi, kajti vse to negativno vpliva na razvoj kosti, sklepov in mišic.

Nemška doga zraste hitreje kot katerakoli druga pasma. Če kužku ponudite dobro hrano, ne potrebuje dodatnega kalcija. Paziti morate, da se mladiček ne giblje preveč vihravo, saj lahko pride do poškodbe rastočih kosti. Po stopnicah lahko hodi, prepovedan pa je živahen tek. Zelo pomembno je tudi, da se psa že od malega navaja, da ne vleče za vrvico.

Nemška doga

Kot veliko mastifov tudi nemška doga ni preveč občutljiva za bolečino, tako da bolezni ali raznih poškodb v zgodnjih stadijih pogosto ne opazimo. Stroški za vzdrževanje so več kot visoki, hrana in zdravila stanejo več kot nastanitev v pasjem hotelu med dopustom. Zaradi visoke stopnje obolevnosti moramo pri nakupu paziti na zdrava legla. Nemška doga namreč zelo hitro dobi bolezni kosti, oči in kože, pri tigrastih dogah pa je pogosta tudi gluhost. Zaradi vseh teh zdravstvenih težav je življenjska doba nemške doge kratka, od 5 do 10 let. Za zdravega mladiča pa boste odšteli od 800 € dalje.

Nemška doga

Pasemski psi, mogočni velikani

Nemška doga

Pasemski psi, ki so zelo priljubljeni ravno zaradi svoje velike pojave, so nemške doge. Gre za težkokategorne pse, ki so daleč najplemenitejši in najmogočnejši med vsemi pasmami. Nemška doga ponavadi tehta toliko kot njen skrbnik, a je neprimerno bolj mirna. Čeprav je izjemno masivna, ima odrasla doga najraje umirjen tempo, presenetljivo dobro pa se prilagodi življenju v mestu.

Nemška doga je pes, ki je bil prvotno namenjen za pomoč pri lovu na divje prašiče in visoko divjad. V nekem obdobju je bil lov s tropom dog dovoljen samo plemstvu. Pozneje so nemške doge postale spremljevalke bogatih meščanov. Glede prednikov te pasme, so vzreditelji mnenja, da je predhodnik nemške doge strašni mastif alaunt, bojni pes, ki so ga v Evropo pripeljali Alani, ko so se pred 1000 leti vračali z osvajalskih pohodov po Rusiji. Genetske raziskave dokazujejo, da se je današnja pasma razvila v zadnjih 300 letih s križanjem potomcev alaunta in velikih angleških hrtov. Nemška doga se je razvila na območju, ki sta si ga dolga leta podajali Danska in Nemčija. Francoski naturalist, grof de Buffon, je psa poimenoval z danskim, angleškim in francoskim imenom, konec 19. stoletja pa je dobil še nemško ime –deutsche Dogge. Danes je doga pod okriljem nemške kinološke zveze.

Nemška doga

Nemška doga je vdana, mirna, inteligenta in razumna žival, občutljiva, zelo zvesta svojemu gospodarju in njegovi družini. Je pa tudi nepodkupljiva in radovedna. Čeprav nemške doge ne lajajo veliko, so odlični čuvaji. Pogosto se je že zgodilo, da so vlomilci lahko prišli v hišo, ki jo je čuvala doga, je pa nikakor niso uspeli zapustiti.

Ta pasemski pes mora biti vzgajan z veliko občutka in v umirjenem okolju, vendar pa dosledno. Nemška doga reagira odlično na spremembe v intonaciji glasu svojega lastnika – prijazen ukaz v pravem času običajno dela čudeže. Z ljubeznivo, potrpežljivo doslednostjo jih je mogoče dobro vzgojiti.

Nemška doga

Nemška doga se ponavadno dobro razume z drugimi psi, domačimi živalmi in otroki. Do tujcev je ta pasma zadržana, družinske znance pa nasprotno zelo prijazno pozdravi. Hiša z vrtom je najmanj, kar moramo zagotoviti temu velikemu psu. Vendar pa doge zelo rade živijo v družini in ne v pesjaku.

Potreba po gibanju teh elegantnih in močnih živali je zelo velika. Nemške doge uživajo v prostem tekanju in razigrani igri (brez vrvice) po poljih, travnikih in gozdovih. Če je pes dobro vzgojen, ga lahko pustimo teči tudi brez vrvice ob kolesu. Nemška doga, ki dobi dovolj priložnosti za gibanje v naravi, bo v hiši zelo mirna, zaradi česar je primerna tudi za bivanje v stanovanju.

Bokser

Pasemski psi  – kužki, ki nikoli ne odrastejo

Pasemski pes - Bokser

Pasemski psi, ki so nenehno uvrščeni med deset najpogostejših pasem v Evropi in Severni Ameriki, so bokserji. Bokser je bil prvotno uporabljen za pomoč pri lovu na divje prašiče in medvede, kasneje pa so jih podobno kot buldoge uporabljali za pasje boje. Po letu 1860 so se bokserji sčasoma razvili v uporabne pse za zaščito, hkrati pa sodijo med najbolj prijazne pasme službenih psov.

Nemški bokser je znan po svoji prijaznosti, razigranosti, spontanosti in odlični inteligenci. Bokser je zato pogosto dojet kot vihrav klovn z neznansko količino energije, ki oživi ob vsaki igri ali telesni aktivnosti. Zaradi svoje inteligentnosti je dovzeten za učenje, radoveden, z dobrim načinom dojemanja. Pri bokserju moramo najprej nekoliko ukrotiti njegov vihrav in nebrzdani značaj, kar pa pri inteligentnem in odkritosrčnem psu ne bi smel biti problem. Bokser je zelo primeren za različne športne aktivnosti, zaradi svoje dovzetnosti za učenje pa so dobri službeni psi.

Odlična mimika obraza

Ta pasma je zelo primerna tudi za družinskega psa. Bokser slovi zaradi svojega odličnega razumevanja z otroki. Samice so odlične spremljevalke otrok. Poleg tega, da je odličen z otroki, pa je tudi izjemen pes čuvaj, ker je zelo pogumen in se ničesar ne ustraši. Drugače pa so bokserji po naravi zelo prijazni in ljubeznivi psi, ki člane svoje družine vedno poskušajo zaščititi. Znane obiskovalce pa z navdušenjem vihravo pozdravijo.

Bokser potrebuje obilo možnosti za gibanje, le tako se lahko počuti res v svojem elementu. Odrasle pse lahko pustimo teči ob kolesu, zelo radi se tudi igrajo in preganjajo z drugimi psi, v največje veselje pa jim je igranje z žogo s svojim gospodarjem. Z ljubečo in potrpežljivo vzgojo jih  lahko naučimo, da bo svojo moč izkoristijo tam, kjer lastnika ne bodo motili. Če bokser ni ustrezno vzgojen in zaposlen pa lahko kaj hitro postane težaven.

Bokser je odličen tudi zaradi svojih fizičnih lastnosti. Pes doseže velikost od 55 do 63 cm, samci so težki med 30 in 32 kg, samice pa med 24 in 25 kg. Samci in samice se ločijo tudi po tem, da samice in kastrirani samci vedno upravičijo sloves živega katapulta, saj so prepričani, da je zelo, zelo smešno, če prevračajo ljudi in se jim potem smejijo. Nekastrirani samci so obolj zadržani in nezaupljivi do tujcev.

Čudoviti mladiček

Bokser ima kratko in gladko in svetlečo priležno dlako. Dlaka je lahko od rumene do temno jelenje barve ali progasta, z belimi znamenji ali brez njih s črno masko. Bela dlaka ne sme prekrivati več kot tretjine telesa. Da dlako ohranimo v dobrem stanju, je potrebno občasno krtačenje z gumijasto ščetko – predvsem v obdobjih, ko pes menja dlako.

Tako kot druge pasme je tudi bokser žrtev modernih smernic. Nemci so svojo navado rezanja repov in uhljev prenesli na druge dežele s prodajo boskerjev, dobermanov, šnavcarjev in nemških dog. Rezanje ali t. i. »kupiranje« uhljev je bilo  večini držav skoraj hkrati prepovedano, a je še vedno prisotno, predvsem v ZDA.

Ta pasma ima tudi nekaj negativnih strani. Najbolj problematična je visoka obolevnost za tumorji. Pogoste so tudi druge bolezni kot dedna spondioza, rak bezgavk in mod, ter razna očesna obolenja. Klju temu pa bokser povprečno živi od 8 do 9 let. Za zdravega mladiča boste odšteli približno 800 €.

Pasemski psi in nasveti za vzgojo

Pasemski psi – 20 pomembnih nasvetov

Pasemski psi se ob napačni vzgoji spremenijo v zelo zahtevne in težavne pse, ki potrebujejo prevzgojo. Če želite, da bi se vaš pes znal lepo vesti v vsaki situaciji upoštevajte spodaj navedene nasvete.

Vzgoja psa

1. Zelo pomembno je, da takoj začnete z vzgojo in socializacijo. Stari psi se sicer lahko naučijo novih trikov, vendar je v prevzgojo starega psa potrebno vložiti nekajkrat več energije, kot vzgojo mladička. Pes z leti namreč pridobi veliko slabih navad, ki jih boste morali odpraviti, preden ga lahko začnete učiti želenega vedenja.
2. Najboljša vzgoja je šolanje s pozitivno motivacijo. Minute učenja in poslušnosti naj bodo razgibanje in kratke, da bosta v njih uživala oba s psom. Vsaka aktivnost, ki je neprijetna bo za oba prava muka.
3. Zelo pomembno je, da pes doma posluša in izvede vsak ukaz brez napake, saj bo v okolju kjer je več motečih dejavnikov zagotovo nepravilno ravnal.
4. Pasemskega psa morate naučiti, da vi in vaša družina niste njegovi služabniki. Odločno postavite pravila, ki se jih mora vedno dosledno držati. V nasprotnem primeru boste velikokrat našli uničene stvari, ki naj bi bile prepovedane.
5. Pred nakupom psa se pozanimajte o zakonih, ki urejajo življenje s psom. V osnovi povsod velja, da mora pes biti označen z identifikacijsko številko, ter da mora biti na povodcu.
6. Naj bo vaš pasemski pes ustrezno naučen, da ne prosjači za hrano. Psi znajo biti namreč zelo vztrajni in tudi nadležni, če jim že takoj kot mladičku ni jasno prepovedano prosjačenje. Med kosilom zato dajte psu slastno igračo za žvečenje, da boste preusmerili njegovo pozornost. Na ta način boste preprečili tudi krajo hrane z mize.
7. Določite način, kako bo vaš pasemski pes pozdravil obiskovalce. Psa zapolite z ukazom sedi ali z igračo za žvečenje, da ne bo skakal po ljudeh. Prav tako pa je pomembno, da obiskovalcem razložite kako naj pozdravijo psa.
8. Pes nikoli ne sme zahtevati vaše pozornosti tako, da postane skrajno nadležen. Za nekatere kužke je nagrada lahko tudi negativna pozornost. Predem mu posvetite svojo pozornost naj izpolni ukaz.
9. Nikoli ne zahtevajte vedenja, ki ga pes ne bo izpolnil, saj bi ga naučili le, da lahko prezre vaše ukaze. Večina psov občasno potrebuje tečaj za osvežitev osnovnih ukazov.
10. Psi odlično poznajo vašo telesno govorico, ki pove veliko več kot besede, zato naj bo govorica prijazna, živahna in razumljiva.
11. Zelo pomembno je, da ukaza ne ponavljate v neskončnost. Tak ukaz ni niti primernen niti učinkovit. S ponavljanjem ukaza se pes namreč nauči, da ne mislite resno. V primeru, da se ne odzove ga zvabite v želeni položaj in ga nagradite.
12. Izogibajte se sestavljenim ukazom, kot je dol prostor. Tako boste psa le zmedli.
13. Ukaza ne zakričite. Čeprav se vaš pes niti malo ne odziva, naj bo ukazovanje vedno mirno in odločno, nikoli strogo ali glasno.
14. Preden psa obtožite neposlušnosti, se prepričajte, ali resnično razume, kaj želite od njega. Lahko ukaza ne more izpolniti, ker je neodziven zaradi strahu, stresa ali zmedenosti.
15. Psa kličite samo po enem imenu, ki ga uporabljate le na poziven način. Klic po imenu naj nikoli ne pomeni oblike oštevanja, opozorila ali kazni. Ko pes zasliši svoje ime, mora vedeti, da ga čakajo lepi dogodki.
16. Dobro šolanje s pozitivno motivacijo temelji na dobrem sporazumevanju. Kaznovanje psa po neželenem vedenju ne deluje. Ne posegajte po maševanju.
17. Pri šolanju je tako za nagrajevanje kot za popravke najpomembnejši trenutek. Psa morate primerno nagraditi v trenutku, ko naredi nekaj pravilnega. Majhni slastni priboljški naj bodo zato vedno na dosegu roke.
18. Če  imate več psov, ne šolajte enega v navzočnosti drugih, saj se oba s tem težje osredotočita na vaje, poleg tega se drugi psi naučijo, da se jim ni treba odzvati na vaše besedne in telesne ukaze.
19. Psu pokažite kaj želite od njega, namesto da ga le oštevate za nepravilno vedenje. Če psu med nepravilnim vedenjem namenite veliko pozornosti, čeprav negativne, se bo to vedenje okrepilo in ponovilo.
20. Nadzorujte svojo jezo. Psa nikoli ne šolajte, ko ste utrujeni, slabe volje ali nestrpni. Pasjega spoštovanja si ne boste prislužili s kričanjem, pretepanjem ali podobnim ostrim vedenjem.

Borderski ovčar

Pasemski psi z veliko energije

Borderski ovčar

Pasemski psi borderski ovčarji so doma na meji med Škotsko in Anglijo, od tod tudi njihovo ime. Na britanskem podeželju je prostodušni borderski ovčar ena od najpogostejših pasem. Kmetom pomaga pri paši in zganjanju črede, dobro pa se vključi tudi v druge dejavnosti. Zanje je značilna njihova sklonjena drža pri paši ovac. To je najboljši pes za iskanje in reševanje ponesrečencev, za agility, poslušnost in druge pasje športe. Borderski ovčar je znan po tem, da je poln energije in ker je zelo inteligenten lahko samostojno dela s čredo.

Borderski ovčar je pasemski pes, ki hitro dojame, kaj hočemo od njega, in se tudi hitro odziva. Je veder in zvest. Poleg tega se je ta pasemski pes pripravljen podrediti, je poslušen, prikupen in obvladljiv. Ima tudi prirojeno zaščitniško obnašanje in izjemen delovni nagon.

Borderski ovčar

Borderski ovčar je zelo sposoben pasemski pes, saj lahko vedno zmaga na vsakem preizkusu inteligence. Borderski ovčar hitro dojema, kaj hočemo od njega. Poleg tega pa se tudi hitro odziva. Ker je poslušen in zvest je primeren za družinskega psa. Tudi z otroki se dobro razume. Ne smemo pa  ga imeti v hiši ali tesnem stanovanju. Ker je priljubljenost pasme v vzponu so vse bolj pogosti borderji z vedenjskimi motnjami, vsaj tako ugotavljajo pasji behavioristi. Vse bolj pogosto torej borderji lovijo sence in svoj rep. Število predstavnikov z vedenjskimi motnjami je višje kot pri katerikoli drugi pasmi. Border potrebuje nenehno delo, da ostane zdrave pameti, kar je v mestih pogosto težko doseči.

To je pasemski pes, ki je odličen za agility, kljub temu pa tak način vadbe ne zadošča. Agility namreč ne bo potešil njegove delovne vneme in inteligence. Ta čudoviti pes je namenjen predvsem pastirjem, za to je bil tudi vzgojen. Tako da je smiselno dobro premisliti preden se odločite za nakup borderskega ovčarja.

Borderski ovčar mora tako kot drugi psi ustrezati nekaterim kriterijem. Povprečno ti ovčarji dosežejo velikost med 51 in 52 cm, težki pa so med 13 in 22 kg. Pasemski psi imajo močan hrbet in prsi. Zanje pa je najbolj značilna dlaka. Borderski ovčarji imajo dlako različnih barv, vendar ni zaželeno, da bi prevladovala bela. Dolgodlaka vrsta ima gosto dlako na nogah, košat rep in grivo. Poznamo pa tudi vrsto s kratko dlako. Z borderskim ovčarjem je največ dela ravno zaradi njegove dlake. Ko menja dlako, ga je priporočljivo dnevno krtačiti.

Borderski ovčar

Šolanje psa je dokaj preprosto, kljub temu pa borderski ovčar ni zanesljiv. Pogosto je plah, zelo pa je nagnjen tudi k agresivnosti in napadom. Vse to pa želijo popraviti vzreditelji razstavnih psov, ki s selektivno vzrejo želijo doseči, da bi pes imel manjšo potrebo po telesni dejavnosti in boljši razstavni videz. Ne glede na to je pasma neverjetno sposobna in potrebuje ogromne količine telesne in primerne mislene dejavnosti. Če border ne more sprostiti neznaske količine energije, začne loviti tekače in kolesarje ali zganjati druge pse. Taka vedenja presenetijo veliko skrbnikov, zato psi pogosto končajo v zavetiščih.

Poleg vsega tega pa je borderski ovčar nagnjen tudi k različnim boleznim. Najpogosteje obolijo za progresivno atrofijo mrežnice, displazijo kolkov in epilepsijo. Ko se boste odločali za nakup borderskega ovčarja premislite in  upoštevajte vse dejavnike, saj si boste z nakupom mladiča, za katerega boste odšteli približno 800 €, zagotovili sopotnika, ki vas bo spremljal od 10 do 14 let.

Bostonski terier

Pasemski psi, energični gobčki

Pasemski psi - Bostonski terier

Pasemski psi so v Severni Ameriki zelo redki, saj se je tam razvilo presenetljivo malo pasem. Od vseh je že vrsto let najbolj priljubljen bostonski terier, ki je danes skoraj tako številčen kot ameriški koker španiel. Zaradi tega se uvršča med 20 napogostejših pasem.

Bostonski terier je pasemski pes, ki je nastal sredi 19. stoletja. Američani so namreč križali različne pasme bojnih psov in tako je na področju Bostona nastal bostonki terier, ki je bil prvotno predviden za pasje boje. Danes velja za olikanega družinskega psa, ki so ga Američani izbrali za svojega »nacionalnega psa«. Bostonski terier je zelo primeren za družinskega psa, ker ga odlikujeta predanost in ljubezen do otrok. Z otroki se namreč zelo dobro  razume.

Sodobni bostonski terier je pasemski pes, ki je vesel, nedolžen, prijazen spremljevalec. Je čuječ vendar ne bevska, vendno se je pripravljen tudi igrati. Zaradi odlične inteligence, se zelo hitro nauči skoraj vsakega trika. Bostonski terier je tudi predrzen in zabaven pasji družabnik, ki je ljubezniv do ljudi in drugih psov. Kljub temu pa se najde tudi nekaj predstavnikov, ki se ob stiku z drugim samcem vrnejo k svojim koreninam bojnega psa.

Pasemski pes, ki resnično potrebuje vestno vzgojo je zagotovo bostonski terier. Zaradi svoje samozavesti in inteligentnosti lahko ob neprimerni vzgoji postane neuravnotežen pes.

Bostonski terier zraste v višino od 36 do 42 cm in tehta od 6,5 do 11m3 kg. Telo je robustno in krepko, vendar ne preveč masivno. Glava je razmeroma široka in nizka s kratkim gobcem. Dlaka je kratka, sijoča in mehka. Bostosnki terier je črn ali tigrast z belimi lisami. Nega tega pasemskega psa ni preveč zahtevna. Pes namreč ne pušča dlake in nima vonja. Dlako občasno skrtačimo, lahko pa jo tudi obrišemo z vlažno usnjeno krpo. Pasemski psi se skotijo z naravno kratkim repom, zato mu je rezanje repa prihranjeno, rezanje uhljev pa je v ZDA in drugod še vedno prisotno. Kasetiranje je popolnoma nepotrebno pohabljanje, ki ima korenine v preteklosti, ko so uhlje rezali zato, da so jih psi med boji težje zagrabili.

Bostonski terier

Bostonski terier potrebuje zaščito pred ekstremno vročino in mrazom, saj je zaradi kratke glave podvržen vročinskemu šoku. Tak šogkga lahko doleti kjerkoli na prostem on vročem dnevu, ne le v pregretem avtu. Odgovorne letalske družbe takih pasem ne prevažjo, ko se temperatura pri tleh dvigne nad 27°C. Zaradi kratke oblike glave je lahko smrtna že oteklina, ki nastane zaradi pika ose ali čebele, zato je dobro, če imate vedno pri roki antihistaminike.

Ta pasemski pes je podvržen približno 15 dednim boleznim. Bostonski terier lahko zboli za broahicefalični sindrom, ki otežuje dihanje. V takem primeru je potrebna operacija nosu, mehkega neba in odstranitev morebitnih nosnih polipov. Srbečica in suho oko se tudi lahko pojavita, vendar bolj poredko. Pri nakupu je zato treba biti zelo pozoren na zdrava legla. Pasemski psi lahko živijo od 12 do 15 let, za mladiča pa je potrebno odšteti približno 800 €.

Čivava

Pasemski psi, čuječi malčki

Čivava

Čivava je najmanjši pasemski pes na svetu, ki naj bi ga poznali že Azteki, vendar samo s kratko dlako. Dolgo dlako so vzkrižali ameriški vzreditelji, zato ima nekoliko deformiran videz. Uraden izvor pasme je v Mehiki, a se je današnja oblika čivave najbrž razvila po prihodu Evropejcev, ki so majhne mehiške pse parili z uvoženimi evropskimi psi, ki so imeli kratek gobček. Kot prednika se pogosto navaja starodavno nemo pasmo techichi. Prva čivava je bila v Združene države Amerike pripeljana okoli leta 1850 iz sosednje mehiške dežele, po kateri so dobile ime.

Čivava

Čivava je danes zadovoljen opazovalec sveta, ki se brez negodovanja pusti prenašati v pasjih torbicah in na skrbnika gleda kot na pravega človeškega sužnja. Čivava pa je kljub svoji neznatni velikosti čuječ, pogumen in zelo živahen pes. Odlikujeta ga inteligenca in poslušnost. Iz dobrih legel je čivava samozavesten in temperamenten pasemski pes, ki je priučljiv in čuječ. Danes pa je vedno bolj poznan po svoji ljubeznivosti in priliznjenosti.

Pred leti so bile vse čivave agresivni bevskači, danes pa so se, tako kot jorkiji, zelo spremenile. Razstavljalci tako vzrejajo dobro grajene, ubogljive in mirne čivave. To so majhni, a zanesljivi družabniki, ki jih ni preprosto izšolati. Čivava namreč veliko laja. Zelo je vzburljiva in se rada igra. Če imate dovolj smisla za šolanje, jo lahko naučite veliko stvari.

Čivava je pasemski pes za katero je značilen napoleonski kompleks. Svojo avtoriteto bo namreč dokazovala z bliskovitim agresivnim vedenjem do drugih psov, tujcev in celo do skrbnika. Pri srečanjih z velikimi psi je čivava pogosto nagnjena k megalomaniji. Kljub temu pa je čivava pasemski pes, ki je zelo ljubezniv in odličen za bivanje v stanovanju. Če ste močno navezani na urejeno stanovanje, je čivava pravi pasemski pes za vas. Ničesar vam ne bo uničila, sobne čistoče pa jo boste naučili kar hitro. Najraje je na kavču in v vaši bližini.

Čivava

Čivava je drugače dokaj občutljiv pasemski pes, saj ne prenese mokrote in mraza. Ob slabem vremenu raje ostane doma. Dolgodlake čivave imajo sicer nekaj kožuha, ki jih varuje pred mrazom, a so tako kratkodlake kot dolgodlake čivave podvržene prehladu. To je ena redkih pasem, ki ji zimski in dežni plaščki zelo koristijo. Poleg pogostih prehladov morate paziti tudi na izpah pogačice in vnetje dlesni. Pogosto bo čivava trpela tudi zaradi strahu, da jo bo kdo pohodil, saj ima zelo krhke kosti. V posameznih primerih lahko čivava zboli tudi za volčjim žrelom, vodenoglavostjo in ima težave s srčnimi zaklopkami.

Čivava

Čivava je majhen in zelo lahek pes. Po velikosti doseže približno 13 cm in tehta od 0,5 do 2,5 kg. Dlaka čivave je gladka, gosta, tesno priležna in sijoča, kratkodlake čivave pa imajo mehko in resasto dlako. Zaželjeno se vse barve in barve kombinacije. Pri negi čivave morate biti pozorni na zobe, saj zahtevajo redno in skrbno nego. Za zdravega in prikupnega mladička boste morali odšteti od 600 do 1000 €.

Čou čou

Pasemski psi z modrim jezikom

Čou čou

Pasemski psi, ki so danes zelo priljubljeni so psi pasme čou čou. To je kitajski pes, ki je v Anglijo prišel pred več kot 100 leti kot kantonski pes. Pasma je najbolj prepoznavna po svojem obilnem kožuhu in modrem jeziku. Zaradi svojega modrega jezika je bila pasma čou čou na Kitajskem tudi na jedilnem listu. Ime čou čou v dobesednem prevodu pomeni »slasten slasten«.

Značilen predstavnik pasme čou čou se hitro naveže le na enega človeka. Tujce zlovoljno zavrača. V najboljšem primeru bo toleriral domače otoke. Ta pasemski pes je strasten lovec, ki pa se izogiba pretepanju z drugimi psi. Zelo rad ima svobodo, je neodvisen, redko uboga in ga je zelo težko voditi, sicer pa je miren in čuječ. Kljub temu pa ima svojega gospodarja zelo rad, vendar se ne bo nikoli ponižal da bi kaj dosegel.

Čou čou

Čou čou je pasemski pes, ki je posebej svobodoljuben in zaradi tega potrebuje strog nadzor. Za pasji šport ga navadno zaradi njegove trme ni mogoče motivirati. Ne teče preveč rad, se pa zelo rad sprehaja, pri čemer je najraje sam.

Čou čou

Vzdrževanje čou čou pasemskega psa je zelo težavno. Čou čou ima namreč zelo gosto dlako, na vratu ima pravo grivo, rep pa je zelo kožat. Ko menjava dlako, ga moramo pogosto in temeljito krtačiti. Čou čou je lahko različnih barv. Psi te pasme so enobarvni, vendar so lahko črne, krem, bele, sinje in rdeče barve. Čou čou samci so lahko veliki od 48 do 56 cm, samičke od 46 do 51 cm. V povprečju so težki od 25 do 28 kg. Zdrav čou čou bo dosegel od 10 do 12 let, za zdravega mladiča pa boste odšteli približno 800 €.

Nemški ovčar

Pasemski psi, hišni psi, ki obožujejo naloge

Nemški ovčar

Pasemski psi, ki so v Sloveniji zelo priljubljeni in razširjeni so zagotovi Nemški ovčarji. Nemški ovčar ima namreč celo vrsto dobrih lastnosti. Je temperamenten, zelo učljiv, radoveden, pogumen in čuječ. Zaradi svojih vsestranskih sposobnosti je nemški ovčar pasemski pes, ki se odlično izkaže kor vodnik za slepe, slednik, lavinski pes, čuvaj, obrambni ali kot policijski pes. Na testih preverjanja poslušnosti pusti vso konkurenco daleč za sabo. Pravzaprav je skoraj nepotrebno navajati, na kakšne načine nam nemški ovčar vse lahko služi.

Nemški ovčar

Ti pasemski psi se učijo dobro in hitro, svoje naloge opravljajo vedno z veliko volje in navdušenjem. Svojega gospodarja obožujejo in temu primerno potrebujejo z njim tudi veliko stika. Kdor torej nima veliko prostega časa, naj se raje ne odloči za nemškega ovčarja. Nemški ovčar je pasemski pes, ki potrebuje pravilno vzgojo, veliko dela in prostora. Na ta način bo pes postal dragocen in prijeten človekov spremljevalec.

Nemški ovčar

Nemški ovčar je pasemski pes, ki je zelo inteligenten in odvzeten učenec, prijazen in družaben, poslušen, temperamenten, prilagodljiv, čuječ in zaščitniški, samozavesten in brezpogojno zvest in vdan svojemu gospodarju in njegovi družini. Ob pravilni socializaciji bo dobro shajal tudi z drugimi psi, domačimi živalmi in otroki. Nezaželene obiskovalce bo zadržal. Ti psi so že po naravi navezani na svoj teritorij in ne nagibajo k temu, da bi nam ubežali.

Nemški ovčar

Ljudje, ki se odločijo za nemškega ovčarja, se zavedajo, da so ti psi izredno delovni in želijo ustrežti svojemu gospodarju. Biti le človekov družabnik v hiši, nemškemu ovčarju ne zadošča. Na srečo obstajajo številna društva lastnikov nemških ovčarjev, kjer se ima pes možnost preizkustiti v poslušnosti, obrambi, zasledovanju, kar mu mentalno in telesno izredno koristi.

Nemški ovčar je glede nege dokaj nezahteven. Zadostuje, da ob menjavi dlake s primernim glavnikom odstranimo odmrlo in izpadlo dlako. Pri nemšemu ovčarju so možni trije tipi dlake: trda inr  avna kratka dlaka, trda in ravna dolga dlaka ter dolga valovita dlaka. Vsi trije tipi imajo pogosto podlanko. Dolga in valovita dlaka je manj zaželena, zato psov s to vrsto dlake skoraj ne srečujemo več. Barva dlake: črna, kovinsko ali pepelnato siva, enobarvna ali s pravilnimi rjavimi, rumenimi ali svetlo sivimi lisami. Vrhnji sloj dlake je običajno črne barve.

Nemški ovčar

Nemški ovčar je pasemski pes, ki v višino zraste od 55 do 65 cm in tehta od 28 do 35 kg. Za to pasmo je značilnih nekaj obolenj. Pogosto namreč zbolijo za displazijo kolkov, drugimi sklepnimi obolenji, očesnimi boleznmi in alergijami. Ti pasemski psi so odlični življenjski sopotniki, ki vas bodo spremljali od 12 do 14 let. Za zdravega mladiča pa boste morali odšteti od 500 do 600 evrov.

Shih tzu

Pasemski psi, živahni lepotci

Shih tzu

Pasemski psi z Daljnega vzhoda so danes zelo priljubljeni. V svoji domovini so shih tzu čuvali Budove tempelje, podarjali pa so jih pomembnim osebam. Podarili so ga tudi kitajskemu cesarju, kjer so tako imenovanega tibetanskega levjega psa nadalje vzrejali.  Današnja pasma se je razvila konec 19 stoletja v Pekingu, po zaslugi cesarice Cu Hsi. Majhni psi, podobni shih tzuju, so v Veliko Britanijo prišli na začetku 20. stoletja. Pse so selektivno parili, da bi oblikovali dve različni pasmi: majhno in družabno ter večjo in zadržano. Manjši psi so dobili ime shih tzu, večji pa lhasa apso. Tretja pasma, ki je nastala s selektivnim križanjem, se imenuje tibetanski terier in ni preveč pogosta. Nekateri shih tzu psi so zelo podobni pekinčanom, a so bolj učljivi.

Shih tzu

Shih tzu je pasemski pes, ki je majhen in prijeten hišni pes, primeren za življenje v urbanem okolju. V parku z veseljem skače po blatu, doma pa se najraje utabori na kavču. Shih tzu je zelo temperamenten pes, prijaznega značaja. Kot ljubezniv, razigran in samozavesten pes je popoln spremljevalec ljudi, ki želijo intenzivno negovati njegovo dlako.

V Združenih državah Amerike je shih tzu nenehno uvrščen med deset najbolj priljubljenih pasem. V Veliki Britaniji je po priljubljenosti prehitel celo yorkshirskega terierja. Njegova priljuljenost je tako velika predvsem zaradi tega ker je odličen za življenje v stanovanju, je prijazen do otrok in se hitro spoprijatelji tudi z drugimi hišnimi živalmi. Shih tzu je živahen in pozoren pes, ki je zelo predan svojemu skrbniku. Odlikuje ga tudi čuječnost.

Shih tzu

Ta pasemski pes je zelo poznan po izdatni poraščenosti. Poddlaka je kratka in gosta, krovna dlaka pa je dolga in gosta, vendar ne skodrana. Rep je zelo košat. Dolg in debel kožuh zahteva veliko nege, saj se dlaka v nasprotnem primeru rada zaplete. Shih tzu je s čopkom na glavi sicer videti ljubek, vendar je dlako bolje postriči, saj ima čudovite svetleče oči. Če jih ne morete videti, vas tudi on ne more videti dobro. Podobne izbuljene oči ima tudi pekinčan, le da so manj občutljive na dotik. Žal zaradi tega pogosto pride do poškodb. Najbolj ogroženi so psi z zelo kratkim gobčkom. Shih tzu pogosto zboli tudi za brahicefaličnim sindromom, za katerega sta značilna srčno obolenje in težave z dihanjem. Pri nekaterih pasemskih psih se lahko pojavi tudi katarakta, luksacija pogačic, težave z dihanjem, volčje žrelo, entropij, bolezen ledvic in vnetja ušes.

Shih tzu je azijski pasemski pes, ki v višino meri največ 27 cm. Tehta vsega 8 kg. Ima podolgovat in krepak trup. Noge so razmeroma kratke in zelo koščene. Glava shih tzu psa je široka in okrogla. Ta pasemski pes je zlo ljubek na pogled zaradi dolge in čudovite dlake, ki je lahko različnih barv. Zdrav pes bo doživel približno 10 let, za zdravega mladička pa je potrebno odšteti 800 €.

Zlati prinašalec

Pasemski psi, nežni štirinožni prijatelji

Zlati prinašalec

Pasemski psi, ki so danes v porastu so zagotovo zlati prinašalci. Zlati prinašalec ima dolgo zgodovino, saj ga je leta 1868 vzredil lord Tweedmouth iz rumenega labradorca, tivdastega vodnega španijela, istrskega setra in bloodhounda peščene barve. Kot pasma je bil priznan leta 1913. V tujini priljubljenost te preudarne in mirne pasme upada. Glede na letno statistiko registriranih pasem je v Združenih državah Amerike zdrsnila na četrto mesto, v Veliki Britaniji pa na sedmo.

Zlati prinašalec je pasemski pes, ki je resnično vsestranski. Lahko ga je vzgojiti, do drugih živali v gospodinjstvu je miroljuben in zelo prilagodljiv pes. Je tudi velik prijatelj otrok. Zlati prinašalec je najsrečnejši v veliki družini in je kot tak popoln pasemski pes za začetnika ali družino, ki želi velikega družabnika. Zlati prinašalec je navdušen nad naravo, zato je pomembno, da ima lastnike, ki radi hodijo na sprehode. Poleg tega je pomembno, da jih ne moti izpadajoča dlaka. Ta pasemski pes je namenjen družabništvu in ne za statusni simbol, modernih smernic ali obrambe. Lastnik zlatega prinašalca mora zadovoljiti potrebe svojega psa. To pa pomeni veliko aktivnosti, saj je zlati prinašalec rad giblje. Hiša z velikim posestvom je zanj primerno okolje.

Zlati prinašalec

Zlati prinašalec je tudi zelo strasten plavalec in prinašalec, rad je na prostem in potrebuje veliko zaposlitve. Zelo primeren je za pasji šport. Ker je danes modni pes, mu je množična vreja škodila, zato mladiča skrbno izberite pri priznanem vzreditelju. Psi za vzrejo morajo imeti rentgensko slikane kolke in komolce, da je izključena displazija. Pregledani morajo biti tudi za dedne očesne bolezni, kot je progresivna retinalna atrofija. Pasma je podvržena tudi alergijam, ki se izrazijo kot srbeča koža ali driska. Zlati prinašalec pa ima lahko tudi vlažno vnetje kože.

Zlati prinašalec

Zlati prinašalec je prečudoviti pasemski pes, ki zraste v višino od 56 do 61 (samci) in od 51 do 56 cm (samice). Samci tehtajo od 32 do 37 kg, samičke pa od 27 do 32 kg. Zlati prinašalec ima skladno kvadratno obliko telesa. Izhodiščna barva je zlata. Dlaka zlatega prinašalca je različnih odtenkov, od zlate prek svetlorjave do zlato rumene ali kremaste in pšenične barve. Dlaka je srednje dolga in lahno valovita ali gladka. Če hočemo, da bo dlaka zlatega prinašalca lepa, jo moramo skrbno negovati. Zdrav zlati prinašalec bo živel od 12 do 15 let. Za mladiča pa bo potrebno odšteti med 800 in 1200 €.

Bernski planšarski pes

Pasemski psi, priljubljeni lepotci

Bernski planšarski pes

Pasemski psi, ki so zelo priljubljeni so bernski planšarski psi. Ta pasma je nastala iz različnih pasem starih švicarskih kmečkih psov. Uporabljali so ga kot čuvaja in vlečnega psa, ki je na vozičkih prevažal mleko do zbirnih postaj. Danes so priljubljeni predvsem zaradi njihove odlične osebnosti in čudovitega izgleda.

Bernski planšarski pes ima veliko prijetnih lastnosti. Je dobrodušen, sproščen, miren, inteligenten, vnet in pozoren. Njegova čuječnost pride do izraza ob srečanju s tujci, čeprav ni nagnjen k pretiranemu lajanju. Predvsem je zelo zanesljiv in priučljiv ter prijazen do otrok. Otroci so v bližini lepo vzgojenega bernca varni, kljub temu pa je ustrezen nadzor, saj so zelo veliki in lahko otroka prevrnejo že samo z dobronamernim mahajočim repom. Svoji družini je zelo predan, zato je odličen tudi kot pes čuvaj. Predvsem pa je zelo prijeten družinski pes.

Bernski planšarski pes

Berneski planšarski pes je pasemski pes, ki je relativno enostaven za vzgojiti. Ne potrebuje več kot osnovne vzgoje, je pa pomembno, da se vzgoja začne zgodaj. Pri tem potrebuje dosledno in nenasilno vedenje. K njegovi uravnovešenosti boste močno prispevali z dolgimi sprehodi. Pri tem morate biti pozorni, saj ne prenese teka in vročine.

Pasemski psi v mladosti ne smejo biti izpostavljeni preobremenitvam, saj lahko to rezultira v displaziji kolkov. Pasma je nagnjena tudi k progresivni atrofiji mrežnice in displaziji komolcev. Drugače pa ta priljubljeni švicarski pes v višino zraste do 70 cm, samice so malce manjše (do 66 cm). Tehtajo med 36 in 48 kilogramov, samice med 34 in 41 kilogramov. Ima veliko glavo, močan gobec in izrazite viseče ustnice. Dlaka tega prijetnega velikana je črna in sijoča, ki ima rdečerjave lise in je prijetna na otip. Je dolga in gosta, lahno valovita, vendar ne skodrana. Zaradi čudovite dolge dlake morate bernskega planšarskega psa redno in temeljito negovati.

Bernski planšarski pes

Bernski planšarski pes zaradi svoje velikosti in pogostih bolezni ne živi dolgo. Povprečno dosežejo od 8 do 12 let. Za zdravega mladiča pa je potrebno odšteti približno 800 €.

Bernardinec

Pasemski psi, dobrodušni velikani

Pasemski psi, ki so postali slavni zaradi Barrya. Barry je bil bernardinec, ki je iz snega sam od sebe odkopal izgubljenega človeka. Nekdaj je bila ta pasma za tretjino manjša, poleg tega pa so tehtali več kot polovico manj od današnjega velikana.

Pasemski psi - Bernardinec

Bernardinec je pasemski pes, ki je prijazen in miren. Iz dobrih legel izhajajo dobrodušni, poslušni in zelo zvesti psi, ki so potrpežljivi do otrok. Znani so tudi po njihovi inteligenci in zanesljivosti. Imajo pa tudi dovolj obrambnega nagona, ki ga po potrebi pogumno uporabljajo. Zato potrebujejo tesno vez z ljudmi. Če bo celo življenje v pesjaku bo počasi propadal. Kljub temu, da nima velike potrebe po tekanju, se mora zadosti gibati. Bernardinec torej sploh ni zapečkar.  Je krepak in vzdržljiv pes. Zaradi svoje velikosti pa potrebuje tudi veliko hišo z še večjim vrtom.

Bernardinci so pasemski psi, ki so nagnjeni k številnim boleznim. Zaradi svoje velikosti imajo pogosto displazijo kolkov in druge težave s skleteom. Poleg tega pa imajo lahko težave z očmi, cistami na slinavki, diabetesom, zasukom želodca in kostnim rakom.

Tipičen bernardinec ne sme biti premajhen. Bernardinec lahko tehta do 90 kg.  Samci so lahko veliki od 70 do 90 cm, samice pa od 65 do 80 cm. Razlikujemo dolgodlakega bernardinca in kratkodlakega. Dolga dlaka bernardinca je srednje dolga in lahno valovita. Bernardinec s kratkodlako pa ima občutno bolj grobo dlako, ki pa je resasta in se tesno prilega telesu. Značinli barvni odtenki so rdeči, mahagonijevi in oranžni v kombinaciji z belo. Živijo lahko od 8 do 10 let. Za mladiča pa boste odšteli približno 900 €.

Beagle

Pasemski psi, ljubezniv lovski pes

Pasemski psi - Beagle

Pasemski psi, ki so danes zelo priljubljeni so beagli. Beagle je ena najstarejših pasem goničev, ki je bila uporabljena predvsem v tropih psov, ki so lovili zajce in kunce. Dokumenti o tej pasmi izvirajo že od 14. stoletja dalje. Drugače od tropov večjih lovskih psov, ki so tekli ob konji, so beagli lovili z lovci, ki so hodili peš.

Beagle je pasemski pes, ki je zelo bister, veder in pogumen. Po značaju je zelo prilagodljiv do ljudi in drugih psov. Je ljudbezniv in včasih tudi precej samovoljen lovski pes. Dober je z družino, saj se dobro razume z otroki. Zaradu lovskega nagona ni preveč poslušen, kar pomeni, da ni idealen družinski pes.

Ta pasemski pes potrebuje zgodnjo vzgojo, saj bo v nasprotnem primeru beagle postal svojeglav. Težave najpogosteje povzročata njegova požrešnost in oster voh, s pomočjo katerega gre po vsaki sledi. Najbolj srečen pa je, če živi skupaj s še kakšnim beaglom.

Beagli so nagnjeni k očesnim boleznim, kot so siva in zelena mrena, ter progresivna atrofija mrežnice. Nagnjeni pa so tudi k težavam z medvretenčnimi ploščicami. Zato je nujna ustrezna nega oči in redni pregledi hrbtenice.

Beagli so pasemski psi, ki sodijo med manjše goniče. Zrastejo od 33 do 40 cm v višino in tehtajo okrog 12 do 15 kg. So mišičasti in krepaki. Za beagle je drugače značilna gosta in kratka, nikakor pa ne preveč kratka in gosta dlaka. Lahko je različnih barv, in sicer oranžne, bele, črne, rumenorjave. Navadno pa je tribarven. Zvesti življenjski sopotniki bodo kar nekaj časa, saj živijo od 12 do 15 let. Za zdravega mladiča pa boste morali odšteti približno 700 €.

Ameriški buldog

Pasemski psi, čokat družinski pes

Pasemski psi imenovani Ameriški buldogi so v Ameriko prišli z britanskimi naseljenci. Kmetje v Ameriki so iz angleškega buldoga uspeli narediti zanesljivega psa za zaščito, ki je varoval kmetijo in živino, poleg tega pa je pomagal naganjati živino. Danes je ameriški buldog čokat, nevpadljiv družinski pes. Zelo dobro se vklopi v družino, seveda pa potrebuje tudi nekaj vzgoje. Nekoliko je namreč svojeglav, vendar ga je mogoče lepo vzgojiti. Za Ameriške buldoge je značilna izrazita čuječnost, vendar jih ne spremlja neka posebna napadalnost.

Pasemski psi - Ameriški buldog

Ti pasemski psi so bili vzrejeni predvsem za varovanje kmetije in živine, ravno zato imajo radi pregled nad hišo in vrtom oz. dvoriščem. Pri tem bo Ameriški buldog nadvse užival, če bo lahko pazil živino. Zaposlite pa ga lahko tudi z ustrezno količino gibanja. Za dobro uravnoteženost pa boste poskrbeli predvsem z zaposlitvijo brez agresivnih iger.

Ameriški buldog je pasemski pes, ki ne potrebuje veliko nege. Je pa dobro, če ga vodite na redne veterinarske preglede, saj so nagnjeni k displaziji kolkov, razvojni nepravilnosti kosti in težavam s sklepi. Poleg tega so pasemski psi, ki so popolnoma bele barve lahko tudi delno ali popolno gluhi in slepi.

Pasma torej prihaja iz Združenih držav Amerike. Ameriški buldogi so majhni in čokati. Samsc so veliki od 58 do 71 cm, samice pa od 51 do 61 cm. So pa zato kar težki. Samci povprečno tehtajo od 41 do 68 kilogramov, samice pa od 32 do 59. Nega te pasme je zelo enostavna, saj imajo psi kratko dlako. Barve so lahko različne od bele, listasto rdeče, rjave, smetanove in progaste na beli podlagi. Ti pasemski psi živijo lahko celo več kot 12 let. Za mladiča pa boste odšteli približno 500€.

Afganistanski hrt

Pasemski psi, samostojen afganec

Pasemski psi, ki so zelo znani so Afganistanski hrti, ki jih imenujemo tudi afganci. Afganistanski hrti so v svoji domovini, Afganistanu, navajeni samostojnega lova na vsakršno divjad. Zaradi njegove samostojnosti je vzreja relativno težka. Na Zahod je prišel šele v začetku 20. stoletja, v zadnjem času pa je postala njegova dlaka pod vplivom ameriških psov še bujnejša. Zaradi tega je Afganistanski hrt danes priljubljen statusni simbol.

Pasemski psi - Afganistanski hrt

Pasemski psi, afganci, so za vzgojo kar zahtevni, zato zahtevajo izkušeno roko. Pri vzgoji je potrebno imeti veliko potrpljenja in posluha. Je ponosen in neodvisen. Posebej problematična je vzgoja in poslušnost ob kontaktu z mrhovino. V takem primeru bo pozabil na vsak ukaz. Zaradi tega si prisluži oznako egocentrika, ki je pogosto na distanci do svojega gospodarja.

Afganistanski hrti so pasemski psi, ki potrebujejo veliko prostora. V primeru, kjer prosto tekanje ni mogoče, boste potrebovali veliko ogrado, kjer bo lahko porabil odvečno energijo. Zato je smiselno tudi načrtno treniranje teka. Z njim se je potrebno torej veliko ukvarjati. Tudi nege potrebujejo relativno veliko. Ob ustrezni negi in rednih obiskih veterinarja se lahko hitro in pravočasno zasledi določene bolezni, katerim so ti pasemski psi še posebej nagnjeni. Afganistanski hrti najpogosteje dobijo degeneracijo roženice, sivo mreno, luksacijo komolcev in displazijo kolkov.

Afganistanski hrt je čudovit pasemski pes, ki je primeren za izkušene lastnike, ki imajo dovolj znanja o vzgoji zahtevnih psov. Za te hrte je bolje, če živijo na poddeželju, saj v mestu pogosto nimajo dovolj prostora. So primeri tudi za družine, vendar niso najbolj naklonjeni vsem članom.

Pasemski psi morajo ustrezati določenim standardom. Afganistanski hrti morajo zato v velikosti dosegati od 64 do 74 cm, samice so manjše in sicer 60 do 70 cm. Samci povprečno dosegajo težo med 20 in 25 kilogramov, samičke pa od 15 do 20 kilogramov. Afganistanski hrti imajo tipično dolgo svilnato dlako, ki je lahko različnih barv. Osegajo kar dolgo življensko dobo, in sicer 14 let in več. Za zdravega mladiča afganca boste morali odšteti približno 800€.