Bosanski barak

Bosanski barak je ostrodlaki gonič, ki so ga vzredili že bosanski begi za lov na raznovrstno divjad v bosanskih planinah. Kljub nedavni vojni v Bosni je lovcern uspelo pasmo obdržati.

VIDEZ: Je močan, pravokotno grajen pes - dolžina trupa mora za 10 %presegati plečno višino - z ovalno glavo, močnim, z brki in brado ob­raslim gobcem, izrazitim stopom in ravnim nosnim grebenom. Velike, ovalne, rjave oči izžarevajo živahnost. Srednje dolgi mesnati uhlji so zaobljeni. Dolga, trda, žimasta krovna dlaka pokriva kratko, gosto in mehko podlanko. Kožuh je pšenično ali rdečkasto rumen, prsteno siv, črnikast, enobarven, dvobarven ali tribarven. Dovoljene so tudi bele lise. Gosto odlakan rep je neko­liko zavit navzgor. 

ZGODOVINA: Ta prijazni robustni gonič je potomec vitkih hrtov, ki so jih pred stoletji pripeljali na Balkan sredozemski trgovci, in domačih psov.

ZNAČAJ: Bosanski barak je žilav in vztrajen ter ima vse lastnosti dobrih goničev. Poleg tega je tu­di izvrsten čuvaj, dobro se razu­me z otroki in drugimi psi in je le redko napadalen. 

Jugoslovanski tribarvni gonič

Tri barvni gonič je po vnemi za delo in lovskih sposobnostih podoben svojemu sorodniku planinskemu goniču, saj ure in ure goni divjad po najtežje prehod­nem svetu.

VIDEZ: Je čvrsto in skladno grajen pes z rahlo ovalno glavo s spoteg­njenim gobcem, neizrazitirn stopom in ravnim nosnim grebenom . Temno rjave ali črne oči izžarevajo krotkost. Srednje dolgi uhlji visijo plosko ob glavi. Kratka, gosta in svetleča se krovna dlaka pokriva mehko podlanko. Kožuh mora biti tribarven: črn (prevladujoča barva), lisičje ali rjasto rdeč in rumen ali bel. Debel, raven ali rahlo zavit rep sega do skočnega sklepa.

ZNAČAJ: Močan, odločen in zelo živahen lovski pes, obenem pa tudi ljubezniv in poslušen hišni pes, vedno željan ustreči željam svojega go­spodarja.

Planinski gonič

Planinski gonič se je nekoč imenoval alpski gonič in izvira iz Avstrije. Pasma je razmeroma malo znana v svetu, redka je celo v svoji domovini. 

Planinski gonič

VIDEZ: Ima široko glavo s klinastim gobcem, blago izraženim stopom in ravnim nosnim grebenom. Temne, pametne oči obrobljajo črno pigmentirane veke. Široki uhlji brez gub visijo tesno ob glavi. Debela, groba, ravna in pri­ležna krovna dlaka pokriva gosto podlanko. Kožuh je črn z ognjeno rdečimi ali rjastimi lisami nad očmi, po gobcu, prsih in nogah. Dovoljena je tudi sivkasto bela maroga na prsih. Sabljast rep sega do skočnega sklepa.

Planinski gonič mladič

ZGODOVINA: Vsi goniči z Balkana so v ožjem sorodstvu in izhajajo iz istega de­bla. Planinski gonič izvira iz južnega dela Alp in Karavank. Pasma se je razvila iz psov, ki so se prilagodili za delo na planinskih območjih.

ZNAČAJ: Planinski gonič je pogumen in vztrajen lovski pes, primeren za lov v gorah, v goščavju in na težko prehodnem svetu. Ima odlično razvit voh in prijeten glas. Zaradi mirnega in ljubeznivega značaja je tudi prijeten hišni pes.

Balkanski gonič

Balkanski gonič sodi v veliko družino goničev, razširjenih po vsem Balkanu. Verjetno je prvi postal ustaljena pasma in jecbil nekoč med vsemi goniči na tem območju najbolj razširjen. 

balkanski gonič- odrasel

VIDEZ: Razmeroma močan pes s spotegnjeno glavo; podolgovatim gobcem, neizrazitim stopom in ravnim nosnim grebenom. Bistre in pametne oči s črno obrobljenimi vekami so kostanjevo rjave. Tanki, srednje dolgi, zaok­roženi ploski uhlji visijo ob glavi. Kratka, gosta in bleščeča krovna dlaka pokri­va mehko podlanko. Kožuh je lisičje rdeč ali rumeno rjav z velikim črnim sedlom. Debel, kratek in rahlo zavit rep sega do skočnega sklepa. 

ZNAČAJ: Balkanski gonič je žilav, odločen, pameten in neutruden pes, uporaben za vse vrste lova, idealen predvsem za sledenje po težavnem terenu. Njegov nekoliki višji glas je slišen na velike razdalje, kar je pri lovu zelo koristno.

Posavski gonič

Posavski gonič je stara pasma, nastala na območju Balkana. Zunaj meja svoje ožje domovine je skoraj neznana.

VIDEZ: Ima dolgo, ozko glavo z velikim črnim ali temno rjavirn smrčkom, šilastim gobcem in neizrazitim stoporn. Bistre okrogle oči so temne. Zmerno dolgi uhlji so klapasti in povešeni. Kratka in gosta dlaka je trda, včasih celo žimasta. Kožuh je rdečkaste, pšenično rumene do lisičje rdeče barve z belimi lisami po prsih, trebuhu in šapah ali brez njih. Močan, raven rep ima včasih majhen praporec.

Posavski gonič

ZGODOVINA: Tako kot izvor drugih goničev, nastalih na Balkanu, je tudi poreklo posavskega goniča zavito v temo. Njegove prednike so na to območje trgovci verjetno pripeljali iz Egipta.

ZNAČAJ: Posavski gonič je po­slušen, živahen, vztrajen gonič, idealen za lov na nizko divjad, predvsem na zajce in lisice. Uporabljali so ga tudi za lov na srnjad. Zaradi prijetnega zna­čaja vse pogosteje dobiva tudi vlogo hišnega psa in družab­nika.

Hrvaški ovčar

Hrvaški ovčar je stara pasma, ki jo gojijo v Slavoniji in na severu Hrvaške ob madžarski meji. Uporabljajo ga za zganjanje čred in kot čuvaja.

VIDEZ: Je srednje velik pes s precej dolgo glavo s klinastim gobcem, neizrazitim stopom in ravnim nosnim grebenom. Srednje velike mandljaste oči so temne s temno pigmenti ranimi robovi vek. Trikotni uhlji so široko nastavljeni in večinoma pokončni. Mehka valovita, lahko tudi popolnoma kodrasta dolga dlaka pokriva gosto podlanko. Kožuh je črne barve, dovoljene so posamezne bele dlake ter bele lise pod vratom, na prsih ter po nogah in šapah. Ima dolg in košat rep, ki ga včasih prikrajšajo na 4 cm; lahko pa se rodi tudi brez repa. 

Hrvaški ovčar

ZGODOVINA: Verjetno ima skupne prednike z madžarskim mudijem oziroma je z njim v daljnem sorodstvu. Prvi standard so sestavili leta 1952, mednarodna kinološka zveza pa ga je kot sa­mostojno pasme priznala leta 1968.

ZNAČAJ: Hrvaški ovčar je živa­hen, pogumen in zelo bojevit ovčarski pes, poslušen in zelo dojemljiv za šolanje. Do tujcev je nezaupljiv, zato ga ponekod uporabljajo tudi kot čuvaja. 

Mladiči hravškega ovčarja

NEGA IN ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Je izrazit pastirski pes, zato naj­raje živi na prostem in ni prime­ren za mestno stanovanje.

Kraški ovčar

Kraški ovčar ali kraševec je eden izmed najstarejših delovnih psov v tem delu Evrope. Je v bližnjem sorodstvu z nekdanjim ilirskim ovčarjem in ga že stoletja uporabljajo za varovanje čred na Krasu. 

Kraški ovčar

VIDEZ: Je močan, velik in skladno grajen pes s široko glavo, srednje dolgim gobcem, ki se proti smrčku rahlo zožuje, neizrazitim stopom ter ravnim in širokim nosnim grebenom. Rahlo poševne oči z odkritim pogledom so mandljaste oblike in kostanjeve do temnorjave barve. Zmerno visoko nastavlje­ni srednje dolgi uhlji v obliki črke V so zapognjeni ob glavi navzdol. Bogata, dolga, ravna dlaka z gosto podlanko je na glavi in na sprednji strani nog kratka. Kožuh je sive barve s temnimi marogami. Bela lisa na nogah je dovolje­na, a nezaželena. Bujno odlakan sabljast rep sega do skočnega sklepa.

Mladiči kraškega ovčarja

ZGODOVINA: Kot večina pastirskih psov je tudi kraški ovčar prišel v davnini iz Azije in se razvil v avtohtono pasmo. Kot pasma je bil mednarodno priznan že leta 1939. Pasemski znaki, sprejeti leta 1939, so bili dopolnjeni leta 1948. V Slo­veniji število psov te pasme narašča, vse več legel je tudi v sosednjih državah in Nemčiji.

ZNAČAJ: Kraški ovčar je umirjen, dobrodušen, toda tudi pogumen in oster, bi­ster in živahen, vedno vdan le gospodarju. Je odličen pastirski pes in svojo čre­do odločno vodi in brani. Poleg tega je tudi prijeten hišni pes in dober čuvaj.

NEGA IN ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Gosta dvojna dlaka ga varuje v vseh vremen­skih razmerah, zato najraje živi na prostem; potrebuje veliko gibanja in ni pri­meren za mestno stanovanje.

Arabski hrt

Arabski hrt, sloughi, je pes arab­skih nomadov. Ti so ga imeli za plemenitega psa. Uporabljali so ga za lov in kot čuvaja šotorov, hkrati pa so ga obravnavali kot družinskega člana. Ima značilen tožeč in zategel lajež, ki se prile­ga ozračju puščave.

Arabski hrt

VIDEZ: Je vitek in gib­čen pes skoraj kvadrataste oblike z zelo gladko, tanko, priležno dlako. Kožuh je lahko svetlo ali temno peščen, bledo rdeč, uma­zano bel ali marogast s črno masko in črnim sedlom ali brez njiju. Ima dolgo, klinasto glavo s komaj opaznim stopam; spotegnjen je tudi gobec z ravnim nosnim grebenom in črnim smrčkom. Velike temne oči so krotke in nekoliko otožne. Trikotni uhlji so visoko nastavljeni in visijo ob glavi. Dolg, tanek in suh rep nosi pod črto hrbta.

ZGODOVINA: Kot vsi drugi hrti tudi sloughi izhaja s Srednjega vzhoda. V Evro­po je prispel med mavrskim osvajanjem Španije in s križarji; iz njega sta se raz­vila španski in angleški hrt. Sredi 19. stoletja so se v Veliki Britaniji začeli načrt­no ukvarjati s selektivno vzrejo. Britanska kinološka zveza ga je dolgo časa imela za različico perzijskega hrta, kot samostojno pasma ga je priznala šele leta 1972. Leta 1980 je Maroko zahteval, da ga priznajo kot maroško pasma.

ZNAČAJ: Sloughi je notranje trden in samozavesten, hkrati pa navezan na gospodarja in družino ter se počuti kot njen enakovredni član. Do tujcev je zadržan in nezaupljiv, zato je tudi dober čuvaj. Potrebuje "mehko" vzgojo in se takoj odzove na grajo ali pohvalo.

Arabski hrt

NEGA: Prehrana mora vsebovati dovolj belja­kovin, vendar moramo paziti, da se preveč ne zredi.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Ker je miren in tih, se dobro obnese tudi v sta­novanju. A če ne more vsak dan prosto tekati, postane živčen in raz­dražljiv.

PRIPOMBA: Španski hrt, galgo espanol, ki na­stopa v dveh različicah: s kratko dlako in sred­nje dolgo ostro dlako, je po značilnostih po­doben tako arabskemu kot angleškemu hrtu.

Madžarski hrt

Madžarski hrt, magyar agar, je ne­koč spremljal lovce na konjih pri lovu na jelene in srnjake, danes pa ga še uporabljajo za lov na zajce.

Madžarski hrt

VIDEZ: Madžarski hrt je vi­tek in močan, a ne pretežak pes s tri­kotno glavo in dolgim gobcem, ki se zoži v izrazit smrček z velikimi nosni­cami. Temne, srednje velike in sijoče oči so videti pozorne in bistre. Uhlji v obliki črke V so visoko nastavljeni in povešeni. Kratka, ravna dlaka ga le slabo varuje pred vremenom. Kožuh je lahko vseh barv pa tudi lisast ali marogast. Dolg, ne pretanek rep nosi pod črto hrbta.

Mladiči madžarskega hrta

ZGODOVINA: Domnevajo, da je v Evropo prišel v 10. stoletju skupaj z nomad­skimi plemeni z vzhoda. Uporabljali so ga pri lovu s konji za zasledovanje jele­nov in srnjakov. V 19. stoletju, ko so na Madžarsko pripeljali angleškega hrta, je pasmi pretilo, da se bo izgubila. K sreči so prizadevni vzreditelji nadaljevali  se­lektivno vzrejo in pasmo ohranili. Madžarski hrt je kljub številnim dobrim lastno­stim zunaj svoje domovine skoraj neznan.

ZNAČAJ: Madžarski hrt je živahen lovec, sicer pa miren in prijazen družinski pes ter ljubezniv in ubogljiv spremljevalec; do tujcev je zadržan in nezaupljiv.

NEGA: Prehrana mora vsebovati dovolj beljakovin, vendar moramo paziti, da se preveč ne zredi.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Prilagodi se tudi življenju v stanovanju, vendar mora pogosto imeti priložnost za tekanje vnaravi.

Italijanski mali hrt

Drobcenega visokonogega hrta (piccolo levriero italiano) so že od najsta­rejših časov upodabljali na portretih s slavnimi ljudmi, saj je bil spremljevalec egipčanskih faraonov, rimskih cesarjev, evropskih vladarjev in imenitnih dam.

Italijanski mali hrt

VIDEZ: Je majhen, visokonog in zelo eleganten pes kvadrataste po­stave. Ima dolgo glavo s komaj naznačenim stopom, ki se stožčasto zoži v ko­ničast gobec s temnim smrčkom (lobanja in gobec sta enako dolga). Velike, bi­stre oči so temne. Kratka, tanka in priležna dlaka je vedno enobarvna: črna, skrilasto siva ali bledo rumena; dovoljene so bele lise na prsih in nogah. Visoko nastavljeni uhlji so majhni in oblikovani kot cvet. Nizko nasajen tanek rep je na konici lahno zavit.

Mladiči malega italijanskega hrta

ZGODOVINA: Izvira iz starega Egipta, saj so v grobu iz 4. tisočletja pr. n. š. našli ostanke živali, zelo podobne današnjemu malemu italijanskemu hrtu. V Evropo so ga pripeljali feničanski trgovci. Najbolj je zaslovel v 18. stoletju po zaslugi pruskega kralja Friderika Velikega, ki je imel v svojih pesjakih več kot štirideset psov te pasme, dva najljubša pa sta z njim delila posteljo. Leta 1923 so v Italiji ustanovili dve vzrejališči za obnovitev pasme, ki jo po drugi svetovni vojni vzre­jajo po vsej Evropi in tudi v ZDA. Ponekod ga uporabljajo za pasje dirke in za lov na zajce, v glavnem pa je zelo priljubljen hišni pes.

ZNAČAJ: Italijanski hrt je sicer majhen, a odločen in samozavesten, živahen in vzdržljiv, poslušen in ljubezniv družabnik. Med hrti dočaka najvišjo starost in sodi med najbolj odporne pasje pasme nasploh. Nekateri psi te pasme se ves čas tresejo, vendar to ne pomeni, da jih zebe, samo živčni so.

NEGA: Kljub splošno razširjenemu mnenju ne trpi zaradi mraza in ne potrebuje plaščka. Potrebuje kakovostno hrano, a v primerni količini.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Dobro se prilagodi življenju v stanovanju, vendar potre­buje veliko gibanja in priložnosti za tek v naravi.

Mali angleški hrt

Mali angleški hrt, Whip­pet, je eleganten, lepo oblikovan in skladnih oblik kot angleški hrt (Greyhound), po njego­vih žilah pa se pretaka tudi kri terierjev, zlasti bedlingtonskega in man­chestrskega terierja. Je izredno hiter, zato zelo uspešno sodeluje na pasjih dirkah po vsem svetu.

Mali angleški hrt

VIDEZ: Mali an­gleški hrt ima atletsko in mišičasto telo pravokotne oblike, ki ga pokriva kratka, zelo tanka in gosta dlaka vseh barv in njihovih kombinacij. Glava je dolga in vitka, z neznatnim stopom in spotegnjenim ter elegantnim gobcem. Ovalne oči so temne, bleščeče se in čuječe. Majhni tanki, kot cvet oblikovani uhlji so povešeni ali - kadar je pes pozoren - napol dvig­njeni. Dolg koničast rep je lahno zavit.

Mali angleški hrt

ZGODOVINA: V viktorijanski dobi so rudarji v premogovnikih severovzhodne Anglije križali domače terierje in od rojstva majhne angleške hrte, da bi dobili primerne pse za tekmovanja v lovu na zajce (snap racing). Ko so ta tekmovanja zaradi pretirane krutosti prepovedali, so jih nadomestili z drugimi, kjer je pes moral z največjo možno hitrostjo na znak z roko ali z mahanjem robčka steči proti svojemu go­spodarju (rag racing).

ZNAČAJ: Mali angleški hrt je zelo prijeten, lju­bezniv, prijazen in zvest, velik ljubitelj otrok, ven­dar se ne more upreti skušnjavi in steče za vsem, kar se premika.

NEGA: Kratka dlaka zahteva malo nege. Po­trebuje kakovostno hra­no, a v primerni količini.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Čeprav ljubi vročico pa­sjih dirk na velikih sta­dionih, se rad in brez težav prilagodi udobne­mu družinskemu življe­nju ter se odlično počuti tudi v mestu in stano­vanju; vsak dan pa mo­ra imeti priložnost za prosto tekanje.

Angleški hrt

Angleški hrt, Greyhound, predstavnik ene najstarejših pasem, je arhetip psa, izurjene­ga za lovske pogone. Je najhitrejši med vse­mi psi in doseže hitrost 64 kilometrov na uro. Zaradi izjemne sposobnosti, da med tekom pospeši hitrost ali spremeni smer, je zelo pri­meren za lov na nizko divjad, kot so zajci.

Angleški hrt

VIDEZ: Velikega, visokonogega in mišičastega psa pokriva gosta, tanka in svil­nata dlaka, ki je lahko črna, bela, rdeča, ru­menkasto rdeča, rdečkasta, progasta, lisa­sta, modra ali ena od teh barv v kombinaciji z belo. Ima dolgo glavo z neznatnim sto­pom. Ovalne temne in bleščeče se oči imajo bister in inteligenten izraz. Majhni, tanki uhlji so zapognjeni navznoter. Dolg, ta­nek rep je nizko nasajen in lahno zavit.

Odrasel angleški hrt

ZGODOVINA: Pasma najverjetneje izhaja z Bližnjega vzhoda, od koder je pri­spela v Evropo na krovu prvih ladij feničanskih trgovcev. Angleški hrt je bil tako kot njegov manjši sorodnik, mali italijanski hrt, v Evropi zelo razširjen v srednjem veku in je sodil med najbolj priljubljene pse na kraljevskih dvorih. Namesto    nek­danjih tradicionalnih tekmovanj v zasledovanju zajca, kjer je bil greyhound ne­sporni zmagovalec, prirejajo v Veliki Britaniji danes podobna tekmovanja z umetnimi vabami.

ZNAČAJ: Angleški hrt je občutljiv, nevsiljiv, ubogljiv in prijetne narave, zelo bi­ster in uravnotežen ter prijazen predvsem z otroki. Potrebuje tesen stik z družin­skimi člani.

NEGA: Angleški hrt je športnik in atlet ter potrebuje predvsem zelo veliko gi­banja. Hrana mora biti kakovostna, vendar ne redilna pa tudi s količino ne sme­mo pretiravati.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Angleški hrt je kljub svoji izjemni hitrosti po naravi raz­meroma len in se dobro prilagodi družinskemu življenju; kljub velikosti zavzema v stanovanju le malo prostora in je zelo nevsiljiv.

Škotski jelenar

Škotski jelenar, Deerhound, je eleganten pes zelo starega rodu in ima slavno lovsko preteklost.

Škotski jelenar

VIDEZ: Je velik, koščen in zelo močan pes z dolgo glavo, ki se posto­poma oži, in koničastim gobcem brez stopa; smrček je črn in rahlo izbočen. Ima trdo, ostro in ščetinasto dlako, ki je po vratu in nogah dolga od 8 do 10 cm, na drugih delih telesa pa daljša, in tvori brke in majhno bradico. Dovoljene so sivomodra, temno ali svetlo siva ter različni odtenki rdečkasto rjave barve. Srednje velike temne oči izžarevajo krotkost. Majhni in visoko nastavljeni uhlji so oblikovani v cvet. Dolg tanek rep je sabljasto zavit.

ZGODOVINA: Škotskega jelenarja so lovci na Škotskem višavju uporabljali pri lovu na jelene (deer) in zlasti na damjake, ki jih je bilo nekaj časa zelo veliko. Zaradi svoje hitrosti in robate narave je bil kot ustvarjen za prostrane škotske divjine. Leta 1892 so sestavili prvi standard, nato pa je zanimanje za to pasmo začelo močno pojemati. K sreči se je okoli leta 1960 skupina navdušenih vzre­diteljev iz ZDA, Kanade in Avstralije odločila pasmo z dosledno selektivno vz­rejo obnoviti. Danes škotskemu jelenarju sicer ne preti, da bo izumrl, vendar je pasma še vedno zelo redka.

ZNAČAJ: Je prijazen, nekoliko plašen, prijeten, umirjen in ljubezniv, zaupljiv, navezan na hišo in nikoli napadalen. Posebno naklonjen je otrokom, rad se druži z drugimi psi. Dostojanstven je, tudi ko se igra. Malo laja, vendar zbuja spoštovanje zaradi svoje velikosti.

NEGA: Škotski jelenar je krepak in odporen ter lahko spi v uti na prostem. Dlaka ne potrebuje posebne nege, od časa do časa jo le skrtačimo.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Potrebuje odprt prostor in svobodo. Ni primeren za bi­vanje v mestnem stanovanju.

Irski volčji hrt

Irski volčji hrt, Irish Wolfhound, zaradi svojega izrednega poguma in prijazne na­rave pogosto nastopa v številnih legendah, baladah in ljudskih povestih. V 19. sto­letju mu je pretilo, da bo izumrl, vendar so prizadevni vzreditelji pasmo rešili z geni drugih pasem, zlasti škotskega jelenarja. 

Irski volčji hrt

VIDEZ: Veličasten in mišičast volčji hrt je eden največjih psov nasploh. Ima dolgo glavo s podolgovatim in zmerno koničastim gobcem,ter neznatnim sto­pom. Temne in ovalne oči obrobljajo črne veke. Majhni žametni uhlji so povešeni. Trda in ostra dlaka tvori na gobcu brke in brado. Dovoljene barve kožuha: siva, jekleno siva, marogasta, rdeča, črna, bela, jelenje rjava in pšenična. Rep je dolg, dokaj debel in rahlo zavit.

Irski volčji hrt - mladič

ZGODOVINA: Prednik te pasme je cu, masiven pes z ostro dlako, ki so ga uporab­ljali za lov na volkove, lose in divje prašiče in je obstajal že v rimskem času. Irske­ga volčjega hrta so že od nekdaj zelo cenili; irski vladarji so oklepe krasili z njego­vo podobo in napisom »Če ga božaš, te pozdravi, če ga dražiš, te zadavi«. Angleška kraljevska hiša je gostom in slavnim osebnostim podarila toliko teh psov, da je Oliver Cromwell moral prepovedati njihov izvoz iz Velike Britanije. V 18. sto­letju so na Škotskem in Irskem volkove skoraj iztrebili in tako tudi volčji hrti niso bi­li več potrebni. Pasmo so obnovili v drugi polovici 19. stoletja in ji dali podobo, kakršno poznamo danes. Standard so določili leta 1885.

ZNAČAJ: Irski volčji hrt je zvest, inteligenten in krotke narave, vendar ne plašen. Zelo rad ima otroke. Je nevsiljiv in potrpežljiv; njegovo zvestobo si moramo prido­biti z mehko in blago vzgojo. Ob "trdih" vzgojnih prijemih se zapre vase in trpi ali postane celo samosvoj. Od rane mladosti ga moramo navaditi pravilne hoje na po­vodcu, sicer se bo navadil vleči in bo, ko odraste, neobvladljiv. Že zaradi svoje velikosti pa tudi po naravi je čuvaj, vendar ni popadljiv. Ne smemo ga učiti napa­danja, saj lahko postane nevaren.

NEGA: Dlako moramo le redno krtačiti.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Ne potrebuje veliko prostora. Rad veliko sedi in se dobro prilagodi življenju v stanovanju; vsak dan ga moramo peljati na dolg sprehod.

Ruski hrt

Ruski hrt, bolj znan z imenom borzoj, je lep, eleganten in spoštovanja vreden pes, ki so ga car in ruski predrevolucijski plemiči uporabljali za tradicionalni lov na volkove. Po naravi je hiter in ognjevit lovec; njegov nagon je, pogosto treba obrzdati s primernim šolanjem k poslušnosti.

Ruski hrt

VIDEZ: Borzoj je eleganten in skladno grajen pes kvadrataste postave z dolgo, ozko in suho glavo.Z dokaj neizraženim stopom in dolgim gobcem, ki se proti smrčku oži; nosni greben je rahlo vzbočen,smrček pa vedno črn. Črno obrobljene temne oči so ovalne mandljaste oblike. Majhni, tanki ih koničasti uhlji so nastavljeni visoko in precej zadaj. Dolga, svilnata dlaka je rahlo nako­drana ali valovita; na glavi, uhljih in šapah nog je kratka in gladka, na vratu, podprsju, okončinah, stegnih in repu pa daljša. Okrog vratu tvori košat ovratnik. Kožuh je ponavadi bel s temnejšimi znamenji, dovoljene pa so vse barve. Dolg nizko nasajen rep je srpasto zavit.

ZGODOVINA: Borzoj verjetno izvira iz dežel Bližnjega vzhoda, kjer je imel kratko dlako. Od tam so ga pripeljali na sever, kjer so ga križali z dolgonogim ruskim ovčarskim psom in tako ustvarili odpornejšega psa z dolgo dlako, ki ga je varo­vala pred mrzlim podnebjem. Njegova zgodovina je povezana s kraljevimi in cesarskimi dvori: ruski car je leta 1842 kraljici Viktoriji podaril nekaj psov te pa­sme, ki so zbudili zanimanje britanskega plemstva. Nato so pasma vzrejali in selekcionirali v Veliki Britaniji, Franciji,na Nizozemskem, v Belgiji itn. Leta 1891 je ruski hrt prispel tudi v ZDA, kjer je danes dokaj razširjen.

ZNAČAJ: Ruski hrt je zadržan, aristokratski in včasih svojeglav, sicer pa umir­jen ter navezan na gospodarja in družino. Do tujcev je vedno nezaupljiv, vendar ni dober čuvaj.

NEGA: Potrebuje primerno kakovostno hrano, ob kateri se ne zredi. Kožuh mo­ramo pogosto česati in krtačiti.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Lahko živi v stanovanju, kjer kljub velikosti ni nadležen, vendar potrebuje veliko gibanja na prostem.

Perzijskl hrt

Saluki ali perzijski hrt je vitek in eleganten pes aristokratskega vi­deza. Lovi z očmi, ne da bi sledil vonju  div­jadi, in zaradi pre­senetljive hitrosti in spretnosti lahko ujame kateri koli plen. Juž­noarabski beduini ga še danes uporabljajo skupaj s sokoli za lov na gazele in velike dropije.

Perzijski hrt

VIDEZ: Ima dolgo in ozko glavo s komaj vidnim stopom in spotegnjenim gob­cem s smrčkom črne ali jetrne barve. Velike ovalne oči so lešniko­ve ali temno kostanje­ve barve. Dolge uhlje, ki visijo tesno ob glavi, pokriva svilnata dlaka z resami. Ima mehko, valovito, svilnato dla­ko, ki je daljša po uh­ljih, nogah in repu. Do­voljene barve: bela, smetanasta, rdečka­sto rjava, zlato rdeča, beige, črna in svetlo rjava, tribarvna (bela, črna in svetlo rjava) ter različne kombinacije teh barv. Visoko nasajen rep je dolg, rahlo zavit in na spodnjem delu okrašen s praporcem.

ZGODOVINA: Saluki je izredno stara pasma. Izhaja z Bližnjega vzhoda in je do­bil ime po starodavnem arabskem mestu Saluk. Poznala so ga številna puščav­ska nomadska plemena od Kaspijskega morja do Sahare, domnevajo celo, da so ga pri lovu s sokoti uporabljali že faraoni. Muslimani so ga v srednjem veku smatrali za "sveto Alahovo darilo«. Prav zaradi njegovega domnevnega božan­skega porekla so lovci smeli pojesti divjačino, ki jo je ubil in ki bi jo sicer morali zavreči, saj po islamski veri psi veljajo za nečiste. Prvi perzijski hrt je prišel v Anglijo leta 1835; pasmo so uradno priznali leta 1924, sedanji standard pa je bil določen leta 1968. Za vzrejo in razširjanje pasme skrbi britanska kinološka zveza.

ZNAČAJ: Perzijski hrt je miren, zvest, bister in učljiv. Do tujcev je zadržan, a nikoli živčen ali napadalen. Svojemu gospodarju je sicer vdan, a ni vedno naj­bolj poslušen. Globoko zakoreninjen lovski nagon lahko včasih obrzdamo le z dosledno vzgojo.

NEGA: Potrebuje hrano, bogato z beljakovinami, a v primernih količinah. Rese moramo večkrat skrbno prečesati.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Perzijski hrt ljubi vroče in mirno okolje, vendar ni ust­varjen za stanovanje. Potrebuje velik vrt in primerno zaščito pred mrazom.

Afganistanski hrt

Afganistanski hrt, Afghan Hound, je mogočen, eleganten in ponosen pes plemenitega videza, prekrasen sprem­Ijevalec in razstavni pes. Poleg nespor­ne lepote ga odlikujejo tudi izredna gibčnost, telesna moč in hitrost.

Afganiskanski hrt

VIDEZ: Ima kvadratasto telo, globoke prsi in pritegnjen trebuh. Na dolgem in močnem vratu nosi dolgo, elegantno oblikovano glavo s spoteg­njenim gobcem in smrčkom, ubranim z barvo kožuha. Temno ali zlato rumene oči so skoraj trikotne. Dolge, nizko na­stavljene in h glavi priležne uhlje po­kriva dolga svilasta dlaka, Kožuh se­stavlja dolga in svilnata, le po hrbtu in čelu kratka in gosta dlaka; na uhljih in šapah ima dolge rese, na glavi pa značilen šop dolgih in svilastih dlak s prečo na sredini, podobnih lasem. Dovoljene so vse barve. Srednje dolg rep je nizko nasajen in na koncu zavit.

Afganiskanski hrt - odrasel

ZGODOVINA: Pasmo, ki jo včasih opisujejo tudi z imenom kabulski pes, ome­njajo že pet tisoč let stari egipčanski papirusi, njeno podobo najdemo v votlinah na severovzhodu Afganistana pa tudi na grški stenski preprogi iz 6. stoletja pr. n.š. Njegov rod izvira verjetno z Bližnjega vzhoda, v Afganistan pa je najbrž prišel s trgovci. Uporabljali so ga za lov na antilope, gazele, volkove in snežne leoparde.

Afganiskanski hrt - mladiči

ZNAČAJ: Afganistanski hrt je živahen, odločen, pameten in prijazen pes; zelo ga prizadene, če mu gospodar ne nakloni dovolj pozornosti. Kot večina hrtov je zelo samostojen; njegova vzgoja zahteva veliko truda, potrpljenja, ljubezni in doslednosti.

NEGA: Izredno bujno dlako moramo vsak dan negovati, sicer se sprime v de­bele vozle.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Navajen je življenja v stanovanju, vendar potrebuje vsak dan vsaj en dolg sprehod.

Mops

Mops, ki ga po Evropi poznajo z imenom Pug ali Carlin, pes dokaj nenavadne in na prvi pogled neprivlačne zunanjosti, je prijeten, nezahteven in zelo priljuden družabnik.

Mops

VIDEZ: Mops je postaven, pritlikav, razmeroma krepak pes s čokatim, kvadratastim telesom, ki ga pokriva kratka, mehka in sijoča dlaka srebrne, marelične ali črne barve. Ima veliko okroglo glavo s kratkim, štirioglatim, potlačenim in nagubanim gobcem s črno masko in črnim smrčkom. Zelo velike bolščeče okrogle oči so temne. Majhni in mehki, na otip žametasti uhlji so črni in imajo obliko cveta ali gumba. Visoko nasajen rep je lahko tudi dvakrat zavit in ga nosi čez hrbet.

Odrasel mops

ZGODOVINA: Mopsovo poreklo ni docela pojasnjeno. Nekateri strokovnjaki domnevajo, da izhaja iz Nizozemske, kamor naj bi ga pred 400 leti holandski trgovci pripeljali z Daljnega vzhoda. Najbrž je res prišel z vzhoda in je potomec kratkodlakega psa, podobnega pekinčanu. Po drugi domnevi naj bi bil  pritlika­va različica bordojske doge, po mnenju tretjih pa naj bi šlo za pomanjšanega mastifa. Kakor koli   že - mops je bil od 18. stoletja naprej modni okras evropskih dvorov, najbolj priljubljen pa je bil med viktorijansko dobo. Pozneje je dobil močnega tekmeca v pekinčanu, danes pa njegova priljubljenost znova narašča.

ZNAČAJ: Mops je zelo pameten, vdan in zaupljiv, prijazen in obziren, nikoli po­padljiv. Kljub tem prijetnim lastnostim pa zaradi zgubanega in potlačenega obraza, čokate postave in značilne zibajoče se hoje ne deluje ravno privlačno. Ko pa ga človek bolje spozna, ga njegova dobrodušna narava kmalu prevza­me. Včasih zna biti tudi malce samosvoj in predrzen, zato potrebuje sicer nežno, a dosledno vzgojo.

NEGA: Ne potrebuje ve­liko gibanja pa tudi dlaka je razmeroma nezahtev­na. Paziti moramo na hra­no, da se ne zredi. Po­sebno nego potrebujejo gube na obrazu, med ka­terimi se rado pojavi vnet­je. Včasih ima težave z dihanjem in med spanjem pogosto smrči. Pred kotit­vijo se posvetujmo z vete­rinarjem.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Je izrazit pes za stanova­nje; vedno želi biti v člo­vekovi družbi in potrebuje veliko topline ter ljubezni. Je zelo čist.

Francoski buldog

Okoli leta 1870 se je vzrediteljem v Veliki Britaniji prvič posrečilo vzrediti »miniaturnega« buldoga s pokončnimi uhlji. Pozneje so to angleško pasmo uvozili v Fran­cijo, kjer je dobila ime boule­dogue francais. Od tam se je razširila po vsem svetu in danes velja za plod francoske vzreje.

Francoski buldog

VIDEZ: Mišičasto in čo­kato telo ima obliko kvadrata. Glava je široka, kratka, štirioglata, s širokim, potlačenim gobcem in kratkim nosnim grebenom. Veli­ke, zelo temne oči so okrogle in razmaknjene. Visoko nastavljeni uhlji so značilne netopirjaste oblike. Kratka, gosta in svetleča se dlaka je tigrasta (mešanica črnih in rdečkastih, včasih tudi nekaj belih dlak), lisasta (bela s ti­grastimi lisami) ali popolnoma bela. Rep je kratek, nizko na­sajen, včasih deloma zavozlan.

Francoski buldog

ZGODOVINA: Pasma izhaja iz angleškega pritlikavega buldoga s pokončnimi netopirjevimi uhlji. Francoske gospe so se okoli leta 1885 zaljubile v tega prijaz­nega psička, ki je postal zelo priljubljen. Pogosto ga najdemo na portretih slikarja Toulouse-Lautreca. Iz Francije se je zelo kmalu razširil v Združene države in od tam - ko si je kralj Edvard VII. nabavil par - znova v Anglijo.

ZNAČAJ: Francoski buldog je prisrčen, ubogljiv, potrpežljiv in zelo bister in zato tudi zelo učljiv. Zelo je na­vezan na gospodarja ter mu povsod rado­vedno in z veseljem sledi; dobro se prila­godi vsem razmeram.

NEGA: Psi te pasme so zelo občutljivi, zla­sti glede hrane. Če se preveč zredijo, utegnejo imeti težave z dihanjem.

ŽIVLJENJSKO OKO­LJE: Francoski bul­dog je idealen pes za stanovanje (malo la­ja) in za avtomobil­skega čuvaja.

Kontinentalni pritlikavi španjel

V okviru pasme kontinentalni pritlikavi španjel, epagneul nain continental, obstajata dve vrsti: metuljček (papilIon) s pokončni mi uhlji in vešča (phalene) z visečimi uhlji. Psi obeh pasem so si zelo podob­ni po zunanjosti in značaju ter imajo, razen najpomembnejše značilnosti - pokončnih oziro­ma spuščenih uhljev - tudi enak standard. So zelo prijetni za razvedrilo in zabavo, ven­dar zunaj domovine razmero­ma redki.

Kontinentalni pritlikavi španjel

VIDEZ: Kontinentalni pritlikavi španjel je vitek in gibčen pes pravokotnega tele­sa (dolžina presega plečno višino) z majhno glavo, šilastim gobcem, dobro izraženim stopom in črnim smrčkom. Gosta, dolga, svilna­ta in rahlo valovita dlaka je bela s črnimi lisami ali lisami katere koli druge bar­ve razen jetrne. Srednje velike temne mandljaste oči obdajajo temno obroblje­ne veke. Veliki uhlji, ki spominjajo na metuljeva krila, so močno odlakani in ležijo dokaj vsaksebi. Dolg košat rep je zavit čez hrbet. 

Kontinentalni pritlikavi španjel- odrasel

ZGODOVINA: Pasma je omenjena že leta 1545 v listini o prodaji pritlikavega španjela. O njenem izvoru pa vemo le malo. Menijo, da naj bi bil pritlikavi španjel potomec španskega pritlikavega španjela, ki so ga v Španijo verjetno pripeljali iz Kitajske. Vešča (phalene), pritlikavi španjel s spuščenimi uhlji, je bil že v 16. stoletju ljubljenec španskega in francoskega plemstva. V 19. stoletju pa so belgijski in francoski vzreditelji vzredili psa s pokončnimi uhlji.

ZNAČAJ: Pritlikavi psi te pa­sme so prisrčni, prijazni, igrivi, pametni in živahnejši, kot je vi­deti. Člane svoje družine imajo brezmejno radi, zato se včasih do njih vedejo dokaj gospodo­valno in so ljubosumni. Zelo radi se gibljejo na prostem.

NEGA: Dlako moramo redno in temeljito krtačiti ter česati.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Konti­nentalni pritlikavi španjel je pri­meren za stanovanje, saj so ga vzredili kot hišnega psa.

Japonski španjel

Japonski španjel, chin, je kitajskega ro­du. Tako kakor pekinčan in morda tudi mops najverjetneje izhaja iz tibetskega španjela. Na Japonskem ga imenujejo makura cin, pes na blazini.

Japonski španjel

VIDEZ: Japonski španjel je razmeroma močan pes kvadrataste ob­like z veliko zaobljeno glavo in kratkim, širokim, dobro oblazinjenim ter predgri­zavim gobcem. Velike temne oči ležijo široko narazen. Majhni, visoko nastav­ljeni spuščeni uhlji v obliki črke V so močno odlakani in jih nosi rahlo naprej. Dolga, gosta, svilnata dlaka ni valovita niti nakodrana, pod vratom je zelo buj­na. Kožuh je bel s črnimi ali rjavo rume­nimi lisami. Rep pokrivajo dolge in go­ste rese v obliki perjanice in je zavit čez hrbet.

Japonski španjel- odrasel

ZGODOVINA: Ima dolgo in častitljivo, več kot 2700 let staro zgodovino. Iz Ki­tajske so ga pripeljali na Japonsko, kjer je na cesarskem dvoru prebival v zlatih kletkah in so ga po cesarjevem ukazu častili kot sveto žival. Japonski španjel je edina japonska pasma, ki je dokaj znana tudi v Evropi, kamor so jo v 17. stoletju pripeljali portugalski pomorščaki.

ZNAČAJ: Japonski španjel je prijeten, ljubezniv, pameten, živahen ter vedno igriv pes. Dobro se počuti v majhnem stanovanju. Idealen pes za starejše in osamljene ljudi.

Pekinčan

Številni majhni družabni psi slovijo po tem, da so bili v preteklosti tesno pove­zani s plemstvom in kraljevskimi družinami. Značilen primer takega psa je pekinčan, imenovan tudi pekinški dvorni pes (Pekingese), ki je nekaj časa na kitajskem cesarskem dvoru veljal za sveto žival.

Pekinčan - odrasel

VIDEZ: Je majhen, nizkonog pes močnih kosti, z veliko, široko in ploščato glavo ter širokim, izredno kratkim in potlačenim gobcem. Spodnji sekaici segajo včasih čez zgornje (predgrizavost). Stop je zelo izražen. Velike, jasne, lesketajoče se oči so temne barve. Srčasti viseči uhlji so bogato od­lakani. Zelo dolga in ravna vrhnja dlaka pokriva gosto podlanko; zadnji del nog, rep in prsi krasijo bujne rese. Dovoljene so vse barve kožuha. Visoko na­sajen rep je zavit čez hrbet in vstran.

Pekinčan- mladič

ZGODOVINA: Pekinčana so na Kitajskem imeli za utelešenje legendarnega psa Foa, ki je lovil zle duhove, ter ga častili kot sveto, napol božjo žival. Zaradi buj­ne grive na vratu so ga imenovali tudi »levji pes«, zlata barva pa mu je prinesla oznako »sončni pes«. Ob cesarjevi smrti so žrtvovali tudi njegove pekinčane, da bi mu lahko sledili v onstranstvo. Pasma je prišla na zahod po padcu Pekin­ga leta 1860, ko so britanski vojaki zasedli cesarsko palačo. Cesarjevi stražarji so sicer dobili ukaz, naj pobijejo vse pse, da ne bodo padli v roke »tujih demo­nov«, a pet primerkov so rešili in jih pripeljali v Anglijo. Sodobni pekinčani so potomci tega nenavadnega vojnega plena. Leta 1893 so pekinčana prvič raz­stavili v Veliki Britaniji, leta 1904 pa so ustanovili pasemski klub. Na Kitajskem pa je pasma skoraj izginila in so jo morali uvoziti iz Evrope.

ZNAČAJ: Pekinčan je dostojanstven, ponosen, včasih celo zaničljivo ohol; ima skratka vse lastnosti psa visokega rodu, vajenega, da mu strežejo. Je v veselje tistim, ki uživajo v družbi zabavnega, mirnega in samostojnega psa, poleg tega pa je tudi dokaj pogumen in bojevit: kosmata žoga, ki ne pozna strahu!

NEGA: Potrebuje redno in skrbno nego ter kakovostno prehrano. Včasih ima težave z dihanjem, čistiti mu moramo tudi zobe, da preprečimo izpadanje.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Pekinčan je značilen pes za razvedrilo in zabavo, ki se najbolje počuti v stanovanju.

Cavalier King Charles Spaniel

Pes, ki ga poznamo tudi z imenom kavalir, in je zelo podoben španjelu kralja Karla, je plod križanja te in različnih drugih pasem. Razlikuje se po bolj ploščati lobanji in bolj podolgovatem gobcu. Je živahen in prijeten družabnik. 

Cavalier

Karlov španjel

King Charles Spaniel je bil ljubljenec angleškega kralja Karla II., ki se je baje »raje igral s psom, kakor da bi se zani­mal za državne zadeve". 

Karlov španjel

VIDEZ: Ima dolgo in bleščečo se, ravno ali rahlo valovito svilnato dla­ko. Glede na barvo kožuha je pasma razdeljena v štiri različne vrste: črno in čreslasto (pravi King Charles), kosta­njevo rdečo (Ruby), tribarvno (Prince Charles) in belo s kostanjevo ali rdeč­kasto rjavimi lisami (Blenheim). Ima zelo izbočeno glavo s kratkim in pred­grizavim gobcem (spodnji sekalci sega­jo čez zgornje) ter črnim smrčkom. Veli­ke, razmaknjene oči so temne. Zelo dol­gi, nizko nastavljeni uhlji so močno od­lakani in visijo ob licih. Rep, ki je navad­no prikrajšan na polovico, je podoben zastavici in ga nosi pod višino hrbta.

Karlov španjel - mladič

ZGODOVINA: Najbrž izvira iz Kitajske ali Japonske. V Anglijo so ga pripeljali v 16. stoletju iz Francije, kjer je bil že od nekdaj lovski pes. Še na začetku 19. sto­letja so ga uporabljali pri lovu na pernato divjad, nato pa so ga s selekcijo spre­menili v ljubkega in prisrčnega družabnika.

ZNAČAJ: Karlov španjel je prijazen, uravnotežen, igriv, lahko učljiv in dru­žaben. Potrebuje veliko pozornosti, dobro se razume tudi s psi drugih pasem.

NEGA IN ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Kožuh moramo redno in skrbno negovati. Rad ima sprehode, vendar ne potrebuje veliko gibanja. Primeren je za stanovanje in družinsko življenje.

Dalmatinec

Dalmatinec je zaradi svoje nezgrešljive bele dlake; posejane s črni­mi pikami, eden najele­gantnejših in najbolj priljubljenih psov. Po vsem svetu je zaslovel predvsem po Disneyje­vem filmu 101 dalmati­nec. Stoletja je bil izvr­sten delovni pes - go­nič, prinašalec in pti­čar. V 19. stoletju so ga uporabljali kot     vzdržlji­vega spremljevalca kočij s konjsko vprego, da bi jih varoval pred cestnimi roparji. Danes pa je  pred­vsem spremljevalec. 

Dalmatinec

VIDEZ: Če odmislimo pike, je po videzu podoben poenterju, s katerim je verjetno tudi v sorodu. Ima izredno skladno grajeno telo z dolgo in na vrhu ploščato glavo z dobro izraženim stopom, dolgim in močnim gobcem ter rav­nim nosnim grebenom. Okrogle oči so temne (če so pike črne) ali jantarjeve barve (če so pike rjave). Visoko nastavljeni uhlji visijo tesno ob glavi. Ima bleščečo kratko, trdo in gosto dlako bele barve z rjavimi ali črnimi pikami (mla­diči se skotijo popolnoma beli, šele pozneje se pojavijo rahle sence, ki se sčasoma spremenijo v pike). Kratko odlakan in z drobnimi pikami posut rep je srednje dolg in rahlo usločen.

Dalmatinec

ZGODOVINA: Dalmatinca imajo mnogi za angleško pasmo, njegovo poreklo pa je nejasno. Nekateri menijo, da izvira iz severnih indijskih pokrajin in je v Evro­po prišel v srednjem veku z indijskimi trgovci, ki so potovali skozi Dalmacijo (od tod ime!), drugi pa so prepričani, da je grškega ali egipčanskega rodu. Iz Dal­macije se je razširil po vsem svetu, v Angliji pa so mu dali tudi prvi standard.

ZNAČAJ: Dalmatinec je živahen in pameten, po naravi prijazen in se dobro ra­zume z otroki. Svojo ljubezen in naklonjenost namenja le gospodarju in njegovi družini, do tujcev pa je nepriljuden in zadržan.

NEGA: Kožuh ne po­trebuje posebne nege; odpadlo dlako odstra­nimo s posebno ma­sažno rokavico.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Dalmatinec je umirjen pes in se dobro prila­godi tudi življenju v stanovanju. Rad ima gibanje in je zelo vz­držljiv, zato uživa na dolgih sprehodih.

Tibetski terier

Tibetski terier kljub svojemu imenu nima nobenih terierskih značilnosti in ga tudi ne prištevamo mednje.

Tiberski terier

VIDEZ: Tibetski terier je kvadrataste oblike in ima krepko gla­vo s kratkim gobcem, poudarjenim stopom in črnim smrčkom. Velike ok­rogle oči so temno kostanjeve barve. Močno odlakani uhlji so viseči inv obliki črke V. Kožuh, ki ga sestavljata bujna, dolga in tanka krovna dlaka (niti svilasta niti volnata) ter tanka vol­nata podlanka, je lahko različnih barv: enobarven - bel, zlato rumen, smetanast, siv, sajasto črn - dvobar­ven ali tribarven. Dlaka na glavi je dolga in gosta, sega mu čez oči in tvori majhno brado. Košat srednje dolg rep nosi zavit na hrbet.

ZGODOVINA: Kot vsi tibetski psi je zelo starega rodu. Uporabljali so ga kot čuvaja templjev v svetem mestu Lhasi, kjer so zanj skrbeli lamaistični menihi, poleg tega pa je spremljal pastirje s čredami jakov.  Par tibetskih terierjev so v dvajsetih letih 20. stoletja uvozili v Anglijo in iz njega se je razvila evropska li­nija. Angleška kinološka zveza je pasme priznala leta 1930, FCI pa jo je razgla­sila za tibetsko pasmo pod pokroviteljstvom Velike Britanije.

ZNAČAJ: Tibetski terier je živahen, prekanjen, simpatičen in zelo prisrčen, nikoli napadalen, čeprav zelo glasno laja, kakor da bi želel vliti strah, Je prije­ten, bister, prijazen in vdan družinski pes.

NEGA: Je krepak in vzdržljiv pes, ki lahko živi tudi na prostem. Kožuh moramo vsak dan skrtačiti s kovinsko, enkrat na teden pa s poltrdo ščetko.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Zelo dobro se prilagodi bivanju v stanovanju.