Italijanski kratkodlaki ptičar, bracco italiano, je najverjetneje najstarejša evropska lovska pasma. Krepkega in močnega, atletsko grajenega psa so dolgo časa delili na dve vrsti: »Iahko« in »težko«.
VIDEZ: Ima dolgo koščeno glavo z zmernim stopom in gobcem, ki je od spredaj kvadratast, od strani pa zaobljen, z rahlo vzbočenim nosnim grebenom in smrčkom, ubranim z barvo dlake. Dobrodušne oči so glede na kožuh rumeno oranžne do rjave barve in ne smejo biti preveč vsajene niti izbuljene. Nizko in precej nazaj nastavljeni uhlji so povešeni in malce zgubani. Kratka, gosta in bleščeča se dlaka je lahko bela, lisasta ali bela z oranžnimi ali rjavimi pegami ali znamenji. Koža je čvrsta, a prožna in tvori na grlu majhno podgrlino. Debel rep ponavadi skrajšajo na dolžino 12 do 15 cm.
ZGODOVINA: Pasma, nastala s križanjem med molosoidi iz Mezopotamije in hitrimi ter lažjimi egipčanskimi hrti, je obstajala že v 5. stoletju pr. n. š. in iz nje so se, verjetno prek španskega ptičarja, razvile vse sodobne evropske pasme ptičarjev. V srednjem veku so italijanski ptičarji pogosto spremljali lovce na ptiče in sokolarje. Med renesanso so z načrtno vzrejo utrdili njihove telesne in značajske lastnosti. Izredni priljubljenosti pa je sledilo obdobje pozabe. V prvi polovici 19. stoletja so ga nevestni vzreditelji nenadzorovano parili, kar je skoraj povzročilo propad pasme. Preprečila ga je šele ustanovitev italijanske kinološke zveze. Leta 1930 je nastalo Društvo ljubiteljev italijanskega kratkodlakega ptičarja, leta 1936 pa so napisali nov standard. Po drugi svetovni vojni je bil italijanski ptičar zaradi gospodarskih težav v Italiji in pretiranega parjenja v ožjem sorodstvu znova ogrožen. A po zaslugi prizadevnih italijanskih vzrediteljev si je pasma opomogla in ima danes položaj, ki ga po pravici zasluži.
ZNAČAJ: Italijanski ptičar je izredno občutljiv, plašen in zadržan, hkrati pa prijazen, poslušen, inteligenten in vdan. Je rojen delovni pes, zelo vzdržljiv, prizadeven in sposoben za sledenje, nakazovanje ter prinašanje na suhem in iz vode.
NEGA:Dolgi in zgubani uhlji terjajo skrbno nego. Je zelo požrešen, zato moramo paziti na primerno prehrano, da se preveč ne zredi. Hrana mora biti uravnotežena in bogata z beljakovinami.
ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Italijanski kratkodlaki ptičar je po naravi podeželski pes in potrebuje neograjen prostor ter zelo veliko gibanja. Ker pa je zelo prilagodljiv, se privadi tudi življenju v hiši. Idealno je, če ima na voljo vrt. Nikakor pa ga ne smemo izključiti iz družinskega življenja, saj ves čas išče človekovo bližino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar