Irski seter

Hitri in z izjemnim vohom ob­darjeni irski seter, Irish Setter, je eden od najurnejših in najele­gantnejših ptičarjev ter po mne­nju nekaterih najlepši pes na­sploh.

Irski seter - mladič

VIDEZ: Kožuh značilne mahagonijeve ali ognjeno rdeče barve sestavlja srednje dolga ravna svilnata dlaka, ki ne sme biti niti kodrasta niti valovita, na trebuhu, repu in zadnjem delu nog pa ima dolge rese. Glava je dolga in suha, z neizraženim stopom in dokaj kvadratastim gobcem z ravnim nosnim grebenom in črnim smrčkom. Mandljaste oči so vodoravne in temne lešnikove ali kostanjeve bar­ve. Tanki, srednje dolgi uhlji so nizko nastavljeni in visijo v gubah ob glavi. Srednje dolg, nizko nasajen in tanek rep nosi vodoravno ali spuščeno.

ZGODOVINA: Irski seter je plod križanja francoskega ptičarja in starega irskega španjela, dodali pa so še kri angleškega setra. V začetku 19. stoletja še ni imel današnjega kostanjevo rdečega kožuha pa tudi nekatere telesne značilnosti še niso bile utrjene: bil je nižji, težji in krajši. Po različnih poskusih selekcije so leta 1860 za irskega setra ustanovili poseben razred, leta 1885 pa so določili stan­dard, ki je dovoljeval le rdeč kožuh. Danes je irski seter zelo razširjen in priljub­ljen po vsem svetu.

ZNAČAJ:Vihrav in živahen, a tudi ljubezniv in prijazen irski seter potrebuje od­ločno in dosledno vzgojo, saj je po naravi nekoliko svojeglav.

NEGA: Dlaka zahteva enako nego kot dlaka angleškega setra.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Potrebuje gibanje in prostor za tekanje. Ograjen pe­sjak, majhen vrt in stanovanje mu ne zadostujeta. Če ne gre na lov, mora biti gospodar pripravljen na zelo dolge pohode v naravo vsaj ob koncu tedna.

OPOMBA: Mednarodna kinološka zveza FCI je leta 1987 kot posebno pasmo priznala irskega rdeče-belega setra, ki je istega rodu kot irski seter (kot smo že omenili, ta v prvem obdobju selekcije ni imel enobarvnega ognjeno rdečega kožuha). Razen kožuha, ki je pri irskem rdeče-belem setru bel z rdečimi lisami in pikicami, sta si pasmi po značaju zelo podobni, s tem da je rdeče-beli seter morda manj vihrav in poslušnejši. Zunaj britanskega polotoka je skoraj neznan.