Portugalski vodni pes

Portugalski vodni pes, cao de agua, je izjemen plavalec in potapljač; prepoz­naven je po značilno postriženi dlaki, ki mu daje levji videz. Pse te pasme so ri­biči nekoč uporabljali za lovljenje rib, ki so se izmuznile iz mrež, in za vleko si­drnih vrvi na obalo, danes pa so predvsem družinski psi. FCI deli pasmo na dve različici: z dolgo in valovito dlako ter s kratko in kodrasto dlako.

Portugalski vodni pes

VIDEZ: Ima razmeroma veliko, zaobljeno glavo z močnim gobcem, ki se proti smrčku zoži, in jasno izraženim stopom. Srednje velike oči so dokaj razmaknjene in rahlo poševne. Majhni in viseči uhlji so nastavljeni pod višino oči. Dolgodlaki portugalski vodni pes ima sijočo, mehko in bujno dlako, ki je po vsem telesu enaka, razen v predelu pazduh, kjer je skoraj ni. Glavo pokriva dlaka, ki je še posebno dolga na uhljih, na vrhu lobanje pa oblikuje nekakšno grivo. Pri kratkodlakem psu je dlaka na glavi in uhljih enako dolga kot po telesu. Podlanke ni. Kožuh sme biti črne ali črne in bele barve, rjave ali rjave in bele barve ali popolnoma bel (popolnoma bel kožuh ne pomeni albinizma, če so smrček, usta in veke črni). Rep je pri korenu debel in se postopoma zoži.

ZGODOVINA: Z zgodovino porekla portugalskega vodnega psa se strokovnjaki niso veliko ukvarjali; domnevamo pa lahko, da je v sorodu s francoskim kodrom in da je njun skupni prednik barbet.

ZNAČAJ: Je izjemno bister, ukaze gospodarja uboga takoj in z vidnim ve­seljem. Pri delu je prizadeven, pogumen, žilav, vzdržljiv in neutrudljiv. Ima pre­diren in živahen pogled. Kot prijazen in ljubezniv hišni pes vnaša v družino ra­dost in veselje.

NEGA: Rad se hrani z ribami. Dlaka zahteva ustrezno nego, saj jo je treba red­no striči in oblikovati. Kopamo ga vsake 3 do 4 mesece, sicer pa za kopanje, če je le mogoče, poskrbi sam.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Dobro se prilagodi tudi življenju v stanovanju, vendar potrebuje gibanje, zato poskrbimo za dolge sprehode.