Pikardijski ptičar, epagneul picard, je idealen pes za lovce, ki radi lovijo samo z enim psom. Ima zelo oster nos; uporaben je kot ptičar in prinašalec v mrzlih močvirjih pa tudi na odprtih planotah.
 |
| Pokardijski ptičar |
VIDEZ: Pikardijski ptičar ima elegantno oblikovano glavo z okroglo in široko lobanjo ter poševnim, ne pravokotnim stopom. Dolg in razmeroma širok, rahlo izbočen gobec se proti smrčku rahlo zoži. Oči temno jantarjeve barve so odkrite in zelo izrazite. Dolgi in široki, z valovito dlako porasli uhlji lepo uokvirjajo glavo. Debela, svilasta dlaka je na glavi tanka, na trupu pa rahlo valovita. Kožuh je sivo pikast s kostanjevo rjavimi lisami na različnih delih telesa in pri korenu repa; pogoste so živo rdeče lise na glavi in šapah. Srednje dolg rep s praporcem je zavihan.
 |
| Pokardijski ptičar - mladič |
ZGODOVINA: Začetki pasme segajo v 12. stoletje, v Pikardijo, zlasti v dolino reke Somme, kjer je nastala. V 19. stoletju je skoraj izumrla; ponovno so jo odkrili leta 1904, ko so v Parizu razstavili tri odlične primerke, plod dolge in preudarne selekcije. Po tej razstavi je zanimanje za tega ptičarja zelo naraslo in pasma si je kmalu opomogla.
ZNAČAJ: Pikardijski ptičar je nezahteven in bister pes izjemne telesne konstitucije. Je vsestransko uporaben, predvsem pa ga cenijo kot »strokovnjaka« za divje race. Najraje ima močvirnata lovišča. Ker je tudi zelo poslušen, vesel in družaben, je zvest in prijeten družinski pes, ki pa potrebuje veliko pozornosti.
NEGA: Zadostuje, da ga vsak dan oščetkamo in od časa do časa okopamo. Mladiči dobijo dolgo dlako šele po tretjem ali četrtem mesecu starosti.
ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Dobro se prilagodi tudi življenju v stanovanju, vendar potrebuje gibanje. Če ne hodi na lov, mora imeti priložnost za tekanje na prostem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar