Francoski dolgodlaki ptičar

Francoski dolgodlaki ptičar, epagneul francais, je večji od bretonskega pti­čarja ter izvrsten prinašalec pernate in dlakaste divjadi. 

Francoski dolgodlaki ptičar

VIDEZ: Telo močnega, elegant­nega in skladno grajenega psa pokriva dolga, svilasta in gosta gladka ali valovi­ta dlaka, ki je po vratu in prsih rahlo nakodrana. Dovoljene barve: bela s ko­stanjevo rjavimi, cimetastimi ali rdečkasto rjavimi zaplatami, lisami ali pikami; zaželeno je belo znamenje na glavi. Ima lepo oblikovano glavo z zmerno poudarjenim stopom in rahlo izbočenim gob­cem. Oči so temno jantarjeve barve, razmeroma velike in ponavadi ovalne oblike. Tesno ob glavi viseči uhlji z zaobljenimi konicami so nastavljeni v višini oči in porasli z dolgimi valovitimi dlakami. Rep, ki sega do skočnega sklepa, nosi poševno in je rahlo zavit v obliki črke S; pri korenu je precej debel, nato se postopoma zoži.

ZGODOVINA: Njegovi začetki segajo vsaj v 13. stoletje. Pasma je bila v 17. in 18. stoletju zelo priljubljena, v 19. stoletju pa ji je pretilo, da bo izumrla, saj so francoski lovci dajali prednost hitrejšemu angleškemu setru. Obnovili in prizna­li so jo po zaslugi opata Fourniera.

ZNAČAJ: Francoski ptičar je počasen, a preudaren, med iskanjem divjadi teče zdaj hitro, zdaj počasneje, zelo pozorno in v cikcaku preiskuje podrastje; ko plen najde, negibno obstane. Je tudi izvrsten prinašalec pernate divjadi iz le­deno mrzle vode. Značajsko dozori zelo zgodaj in prav nič nenavadno ni videti komaj tri mesece starega mladiča, kako negibno stoji pred kuro ali vrabcem. Zelo dojemljiv je za šolanje, naveže se na gospodarja in družino ter je lahko prav prijeten spremljevalec.

NEGA: Dlako enkrat na teden dobro skrtačimo in prečešemo. Redno pregleda­mo tudi ušesa. Če ga ne uporabljamo za lov, poskrbimo, da se bo vsak dan pri­merno razgibal in ohranil "kondicijo".

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Če ima dovolj priložnosti za gibanje, se prilagodi tudi življenju v stanovanju.