Švicarski goniči veljajo od leta 1987 za eno pasmo z enim standardom, pasma pa je razdeljena na štiri barvne različice, ki jih na tekmovanjih ocenjujejo posamič. Te različice so: bernski gonič, jurski gonič (z dvema tipoma: »bruno« in sv. Huberta), luzernski gonič in švicarski gonič. Vse štiri različice odlikuje izjemen voh in zelo močan glas, zaradi katerega med lovom laže ohranjajo stik z gospodarjem.
VIDEZ: Švicarski goniči imajo dolgo, lepo oblikovano, suho glavo s poudarjenim stopom, spotegnjenim gobcem, rahlo vzbočenim nosnim grebenom ter velikim in črnim smrčkom s širokimi nosnicami. Srednje velike oči so temne in blage. Veliki, nizko nastavljeni uhlji so precej dolgi in visijo v gubah. Dlaka je vedno gosta in bujna, gladka ali ostra (pri luzernskem goniču je dovoljena le gladka dlaka) in naslednjih barv. Bernski gonič: tribarvna s črnimi znamenji in pikarni na beli podlagi in rdečkastimi lisami okrog oči, na licih, notranjem delu uhljev in korenu repa. Jurski gonič: črna z rdečkasto rjavimi znamenji pri tipu »bruno« in enakih barv kot pri bloodhoundu oz. tipu sv. Huberta. Luzernski gonič: bleda sivo črna ali črno bela, posuta z velikimi temno sivirni ali črnimi polji in rdečkasto ali rumeno rjavimi znamenji in lisami. Švicarski gonič: bela z veliki oranžnimi ali rumeno oranžnimi polji, dovoljena je tudi rdeča barva. Hrbet je razmeroma dolg, raven in močan, srednje dolg rep je spuščen ali zavit navzgor.
ZGODOVINA: Prednike teh psov so v Italiji in Avstriji nekoč uporabljali za sledenje. Iz njih izhajajo tudi italijanski in francoski goniči, ki pa so jim dodali še angleško kri. Švicarske goniče so vzrejali že v 16. stoletju, javnosti pa so jih prvič predstavili na razstavi v Zurichu leta 1880.
ZNAČAJ: Švicarski goniči so živahni, vzdržljivi, prizadevni in navdušeni lovski psi, hkrati pa so zvesti in vdani svojemu gospodarju, nenapadalni in dokaj nezahtevni.
ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Niso primerni za življenje v hiši.
Ni komentarjev:
Objavite komentar