Kodrasti bišon

Kodrasti bišon, bichon frise, spremljevalec mornarjev, ljubljenček francoskega plemstva v 16. Stoletju     in sposoben cirkuški »umetnik«, žanje čedalje večje uspehe na pasjih razsta­vah, zaradi svoje očarljivosti, prilagodljivosti in vesele narave pa je tudi vedno bolj priljub­ljen družabnik.

Kodrasti bišon

VIDEZ: Zmerno dolg top gobec se končuje s smolnato črnim smrčkom. Dokaj velike in okrogle oči so temne barve; kadar je pogled usmerjen naprej, beločnica ne sme biti vidna. Nežni, majhni uhlji, pokriti z dolgo in mehko dlako, visijo ob glavi. Bleščeče bela dlaka je drobna, svilasta in kodrasta; če je ne češemo, se spolsti. Lahko jo tudi ostriže­mo. Nizko nasajen rep je ponavadi zvit na hrbet. 

Mladička kodrastega bišona

ZGODOVINA: Kodrasti bišon velja sicer za francosko pasmo, vendar je zelo verjetno, da je nastal na Kanarskih otokih, od koder so ga v 14. stoletju italijan­ski trgovci pripeljali v Evropo (morda so to bili isti psi, iz katerih sta se razvila tu­di maltežan in bolonjec). Postal je ljubljenec francoskih plemičev in med revo­lucijo leta 1789 je delil njihovo usodo. Moral je zapustiti dvorane plemiških pa­lač in se preseliti v cirkuške arene. Ker je vesele narave in lahko učljiv, je postal uspešen in zelo priljubljen cirkuški umetnik. Kljub temu se je število kodrastih bišonov nenehno manjšalo, predvsem med prvo svetovno vojno. Prizadevnim francoskim vzrediteljem se je šele v tridesetih letih znova posrečilo, da so pa­sma oživili. Leta 1933 sta bila določena standard in ime, ki v prevodu pomeni »kodrasti ljubljenček«.

ZNAČAJ: Kodrasti bišon ljubi človekovo bližino in družbo, vendar je po naravi odločen in samostojen.

NEGA: Dlako moramo nenehno krtačiti, umivati in krajšati. A če psa ne vodimo na tekmovanja in razstave, lahko nego poenostavimo.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Je odličen pes za stanovanje.