Italijanski mali hrt

Drobcenega visokonogega hrta (piccolo levriero italiano) so že od najsta­rejših časov upodabljali na portretih s slavnimi ljudmi, saj je bil spremljevalec egipčanskih faraonov, rimskih cesarjev, evropskih vladarjev in imenitnih dam.

Italijanski mali hrt

VIDEZ: Je majhen, visokonog in zelo eleganten pes kvadrataste po­stave. Ima dolgo glavo s komaj naznačenim stopom, ki se stožčasto zoži v ko­ničast gobec s temnim smrčkom (lobanja in gobec sta enako dolga). Velike, bi­stre oči so temne. Kratka, tanka in priležna dlaka je vedno enobarvna: črna, skrilasto siva ali bledo rumena; dovoljene so bele lise na prsih in nogah. Visoko nastavljeni uhlji so majhni in oblikovani kot cvet. Nizko nasajen tanek rep je na konici lahno zavit.

Mladiči malega italijanskega hrta

ZGODOVINA: Izvira iz starega Egipta, saj so v grobu iz 4. tisočletja pr. n. š. našli ostanke živali, zelo podobne današnjemu malemu italijanskemu hrtu. V Evropo so ga pripeljali feničanski trgovci. Najbolj je zaslovel v 18. stoletju po zaslugi pruskega kralja Friderika Velikega, ki je imel v svojih pesjakih več kot štirideset psov te pasme, dva najljubša pa sta z njim delila posteljo. Leta 1923 so v Italiji ustanovili dve vzrejališči za obnovitev pasme, ki jo po drugi svetovni vojni vzre­jajo po vsej Evropi in tudi v ZDA. Ponekod ga uporabljajo za pasje dirke in za lov na zajce, v glavnem pa je zelo priljubljen hišni pes.

ZNAČAJ: Italijanski hrt je sicer majhen, a odločen in samozavesten, živahen in vzdržljiv, poslušen in ljubezniv družabnik. Med hrti dočaka najvišjo starost in sodi med najbolj odporne pasje pasme nasploh. Nekateri psi te pasme se ves čas tresejo, vendar to ne pomeni, da jih zebe, samo živčni so.

NEGA: Kljub splošno razširjenemu mnenju ne trpi zaradi mraza in ne potrebuje plaščka. Potrebuje kakovostno hrano, a v primerni količini.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Dobro se prilagodi življenju v stanovanju, vendar potre­buje veliko gibanja in priložnosti za tek v naravi.