Bruseljski grifon

Francoski kinolog Lafond je tega malega psa opisal takole: »Radoveden kot novi­nar, ljubezniv kot podeželsko dekle, zaljubljen kot trubadur.« Bruseljski grifon, griffon bruxellois, je bil najbolj priljubljen v času med obema vojnama, danes pa ga najdemo v glavnem samo še v Belgiji.

Bruseljski grifon

VIDEZ: Majhnega, a močnega in kompaktnega psa z brado in brki pokri­va trda, žimasta, srednje dolga in gosta dlaka. Kožuh sme biti rdečkaste barve. Dovoljena je kakšna črna dlaka na brkih in bradi. Ima široko in zaobljeno glavo z močno vzbočenim čelom in kratkim gobcern s ščukastim ugrizom ( predgrizavost-  zgornja čeljustnica je krajša od spodnje). Smrček mora biti črne barve in zelo kra­tek. Velike izbuljene oči so zelo temne. Tanki, visoko nastavljeni uhlji so zavihani naprej. Rep je prirezan na eno tretjino.

Mladič - bruseljskega grifona

ZGODOVINA: Vsi trije »rnali belgijski psi« (bruseljski grifon, belgijski grifon in mali brabantec) imajo skupno poreklo. Izhajajo iz številnih podganarjev, imenovanih s skupnim imenom »konjušnični grifoni«, ki so bili razširjeni po Evropi, predvsem v Franciji, na Nizozemskem in v Nemčiji. Ti psi so bili izredno koristni v času, ko je bi konj glavno komunikacijsko sredstvo. Bili so zelo radovedni, živahni, čuječi, rnajhni in zelo nezahtevni. Uspešno so uničevali nadležne glodalce, čuvali hišo in bili tudi izvrstni družabniki. Bruseljskega grifona so vpisali v rodovno knjigo leta 1883. Standard pa so mu določili leta 1905. Med nemško zasedbo Belgije v prvi svetov­ni vojni je pasma skoraj izginila; ohranila se je zgolj po zaslugi prizadevnih britar­skih vzrediteljev.

ZNAČAJ: Bruseljski grifon je izredno ljubezniv in prisrčen, vdan je le enemu člo­veku. Poleg tega je zelo živahen in radoveden, včasih tudi nekoliko muhast in ne­sramen. Je dober in pogumen čuvaj.

NEGA: Kožuh ne zahteva posebne nege; zadostuje, če ga redno krtačimo.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Bruseljski grifon je ustvarjen za življenje v stanovanju.