Aljaški malamut, Alaskan Malamute, sodi med najstarejše pasme vlečnih psov. Je robustnejši od sibirskega huskyja in je tako močan ter telesno vzdržljiv, da so ga uporabljali tudi za vleko sani s težkim tovorom na dolge razdalje. Preden so se pojavile motorne sani, so druga eskimska plemena zavidala plemenu Mahlemut na severni obali zahodne Aljaske zaradi njihovih izjemnih psov.
ZNAČAJ: Aljaški malamut je mogočen, kompakten pes s široko glavo in majhnim stopom, podolgovatim gobcem in črnim smrčkom. Mandljaste, srednje velike rjave oči ležijo poševno. Majhni, trikotno oblikovani uhlji so dokaj vsaksebi; lahko so pokončni ali zavihani nazaj. Kožuh sestavljata gosta volnata podlanka in trda, gosta, priležna krovna dlaka. Dovoljene barve: bela, od svetlo sive do črne, od zlato rumene do temno rdeče, z belimi polji ali lisami na trebuhu, nogah, šapah in na gobcu. Visoko nastavljen gosto odlakan rep nosi zavit čez hrbet (kot vsi špici); kadar počiva, je rep spuščen.
ZGODOVINA: Psa, ki je najverjetneje dobil ime po eskimskem plemenu Mahlemut, so uporabljali pri lovu na severnega medveda in volka pa tudi za varovanje čred karibujev. Ko so na Aljasko prišli beli naseljenci, se je pasma zaradi pogostih križanj z uvoženimi psi zelo pokvarila. Leta 1926 pa so v ZDA sprejeli ukrepe za njeno ohranitev. Danes je aljaški malamut čedalje bolj priljubljen tudi v Evropi.
ZNAČAJ: Aljaški malamut je zelo zvest in odličen delovni pes, primeren za lov pa tudi za družinsko življenje. Je zelo družaben ter željan ljubeznivosti. Zelo rad ima, da se z njim pogovarjamo; odgovarja po svoje, z moduliranim cviljenjem. Redko laja in ni dober čuvaj. Tudi do drugih psov ni vedno najbolj prijazen.
NEGA: Dlako enkrat na teden dobro skrtačimo; psa kopamo le poredko.
ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Ta naravni pes potrebuje zelo veliko gibanja in je rad na prostem; dobro se prilagodi tudi življenju v stanovanju, vendar ga moramo vsak dan peljati na zelo dolg sprehod, kjer lahko tudi prosto teka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar