Nemški jazbečar, Dachshund, Teckel ali Dackel, je kljub nizki postavi in »klobasasti« obliki odločen in drzen pes, zelo uspešen pri lovu, kjer se pri sledenju plena odlikuje z žilavostjo in vztrajnostjo. Ne glede na izvrsten voh se zdi, da je po značaju bolj podoben terierju kot goničem; zelo rad se tlači v podzemne rove, kjer se neposredno spopade z divjimi kunci, lisicami in jazbeci.
VIDEZ: Jazbečar kljub kratkim nogam in spotegnjenemu trupu ne deluje okorno. Ima podolgovato glavo, ki se postopoma in enakomerno oži proti smrčku. Stopa praktično ni, nosni greben je dolg in rahlo vzbočen. Srednje velike oči so temne; pri večbarvnih psih sta eno ali obe očesi včasih deloma ali popolnoma modri. Visoko nastavljeni uhlji so zelo gibljivi, razmeroma dolgi, široki in pobešeni. Rahlo zavit rep je v višini hrbtenice. Nemški jazbečarji so po mednarodni klasifikaciji glede na vrsto dlake razvrščeni v tri različne pasme.
Kratkodlaki jazbečar: kratka, gosta, sijoča, gladka dlaka na mehki in prožni koži; rahlo odlakan rep se proti konici stanjša. Dlaka je lahko enobarvna, progasta ali lisasta, od bolj ali manj rumeno rdečkaste do črne z rdečkastimi ožigi; dovoljena je majhna bela lisa na prsih.
Dolgodlaki jazbečar: dlaka je dolga, mehka, gladka in ravna ali rahlo valovita in sijoča. Pod vratom in na spodnjem delu trupa je daljša in gostejša, na zadnji strani nog, uhljih in na spodnjem delu repa tvori velike rese. Dovoljene barve dlake so enake kot pri kratkodlakem jazbečarju.
Resasti jazbečar: debela resasta, zelo priležna vrhnja dlaka ima nežno podlanko; na gobcu je daljša in tvori značilno brado; nad očmi se košatijo sršeče obrvi; na repu, ki se proti konici stanjša, je dlaka priležna in nima res. Dovoljene so vse barve dlake; bele lise na prsih so dovoljene, a ne zaželene.
ZGODOVINA: Kratkonogi in podolgovati psi so upodobljeni na stenah starih egipčanskih templjev, kipce iz kamna in gline z enako podobo pa so našli v Mehiki, Grčiji, Peruju in na Kitajskem. Mnogi strokovnjaki pa menijo, da so jazbečarji tevtonskega rodu, saj so v številnih naselbinah na germanskih tleh našli ostanke psov, zelo podobnih današnjemu jazbečarju. Uradna kinologija se je s pasmo začela ukvarjati že v 18. stoletju, leta 1888 so ustanovili prvi klub jazbečarjev.
ZNAČAJ: Jazbečar je zelo živahen in inteligenten, a včasih tudi nekoliko vzkipljiv in razdražljiv. Je izredno komunikativen, pozoren, radoveden in zelo ljubosumen na svojo posest. Glasno naznani navzočnost neznanih oseb in je zelo vesel, če mu naložijo kakršno koli dolžnost. Potrebuje odločno in dosledno vzgojo, sicer utegne postati samovoljen in uporen. Ne smemo ga obravnavati kot razvajenega sobnega psička, ampak kot ponosnega lovca, ki je kljub svoji majhnosti ohranil duh in inteligenco velikega psa. V zameno za brezmejno ljubezen do gospodarja in družine zahteva spoštovanje svoje močne osebnosti. Nikakor pa ne smemo popuščati njegovim muham: če popustimo samo enkrat, si bo pes to lastil kot pridobljeno pravico.
NEGA: Jazbečar je nagnjen k debelosti, zato poskrbimo za primerno prehrano in zadostno gibanje. Dolgodlaki psi potrebujejo seveda več nege kot kratkodlaki, resaste pse pa negujemo tako kot šnavcerje.
ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Jazbečar se sicer navadi tudi življenja v stanovanju, vendar potrebuje dovolj prostora, kjer lahko po mili volji teka in stika. Zelo priporočljivo je, da ima na voljo ograjen vrt. Zelo je navezan na družino in ne mara biti sam. Rad se igra, tudi z otroki, ne prenaša pa nagajanja.
PRIPOMBA: Glede na to, da jazbečar že od malega potrebuje pravilno vzgojo, je priporočljivo kupiti psička, ki je odraščal v družini ali pri dobrem vzreditelju in ki ima uravnotežene ter dobro vzgojene starše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar