Močan in na videz rabat maremsko-abruški ovčar je izvrsten in pogumen čuvaj črede in posesti ter nepopustljiv pri opravljanju svoje naloge.
VIDEZ: Kljub mogočnosti je skladno grajen; dolžina telesa presega plečno višino. Hrbet je raven, ledja so rahlo vzbočena; križec je podolgovat in širok, trebuh nekoliko pritegnjen. Velika stožčasta glava z ravnim nosnim hrbtom in črnim smrčkom spominja na glavo belega medveda; stop je razmeroma majhen. Barva mandljastih oči sega od temno kostanjeve do okraste. Uhlji v obliki črke V so razmerama majhni, visoko nastavljeni in spuščeni. Zelo obilna, dolga, priležna, ostra, na nogah in repu valovita dlaka je bele barve, dovoljeni pa so tudi odtenki slonokoščene, limonove in bledo oranžne. Visoko nasajen, rahlo navzgor usločen sabljast rep je bujno in gosto odlakan.
ZGODOVINA: Psi, iz katerih je ta pasma izšla, so bili razširjeni na dveh območjih: v toskanski Maremmi in v osrednjem delu Apeninov. Italijanska kinološka zveza se dolga leta ni zmenila zanje; šele Angleži so po drugi svetovni vojni v Londonu ustanovili društvo zasirjenje pasme maremma sheepdog. V naslednjih letih so v Italiji izbruhnili spori med kinologi, saj so nekateri želeli doseči priznanje standarda za abruškega ovčarja z enakimi značilnostmi, kot jih ima maremski. Italijanska kinološka zveza Enci pa je leta 1958 priznala samo eno pasmo pod imenom maremsko-abruški ovčar.
ZNAČAJ: Maremsko-abruški ovčar je miren, preudaren, po navadi tih, zelo zadržan do tujcev in izvrsten čuvaj. Dobro se zna obvladati, ne prenese prisile in stroge ter surove vzgoje, čeprav potrebuje odločnega gospodarja. Zelo prijazen je do otrok; lete varuje in zanje skrbi kakor za jagenjčke v čredi.
NEGA: Je nezahteven in ne potrebuje posebne nege. Kopanje ni priporočljivo; belino dlake ohranjamo s sredstvi za suho čiščenje dlake.
ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Potrebuje veliko prostora in najraje živi na prostem; mraz mu ne more do živega in lahko spi zunaj hiše. Ni primeren za stanovanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar