Pirenejski ovčar, ki ga uporabljajo predvsem za varovanje ovčjih čred, je pri delu izredno vesten; telesno je zelo vzdržljiv in odporen ter slovi po tem, da nikoli ne zboli.
VIDEZ: Obstajata dve različici pirenejskega ovčarja - kratkodlaki in dolgodlaki, ki se razlikujeta Ie po gobcu. Pri prvi različici je nekoliko daljši, bolj koničast in pokrit s krajšo dlako. Uhlji so pobešeni, pogosto prirezani, majhne oči so temne ali črne. Srednje dolga dlaka je sršata, gosta, volnata in rahlo valovita; na gobcu je dlaka razmeroma dolga, a obrnjena nazaj, tako da so oči zakrite. Dovoljene barve dlake: rdečkasto rumena, siva s črnimi lisami, včasih lisasta, črna. Ima dokaj dolg hrbet in razmeroma kratek križec. Rep je srednje dolg, včasih skrajšan, na koncu zavit.
ZGODOVINA: Njegovo zgodovinsko poreklo je podobno poreklu drugih evropskih dolgodlakih pastirskih psov. Vzredili so ga za potrebe pastirjev v francoskem delu Pirenejev.
ZNAČAJ: Bister, marljiv, živahen, nezaupljiv do tujcev, zelo navezan na gospodarja in neskončno vdan; ima odličen spomin. Dobro se prilagodi tudi življenju v stanovanju.
NEGA: Kopamo ga Ie ob izjemnih priložnostih, sicer pa ga dvakrat na teden krtačimo. Potrebuje veliko gibanja na prostem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar