Norwiški (Norwich Terrier) in norfolški terier (Norfolk Terrier) sta si zelo podobna ter se razlikujeta le po uhljih, tako da ju nestrokovnjak mimogrede zamenja. Britanska in ameriška kinološka zveza ter FCI so ju priznali kot samostojni pasmi šele pred nedavnim.
VIDEZ: Norwiški terier je majhen, čvrst pes na nizkih nogah. Ima trdo, žimasto in priležno dlako, ki je po glavi krajša in gladka, na vratu in plečih pa daljša in razmršena. Dovoljene barve: rdeča, pšenično rumena, črna in rdečkasta, sivkasta, po možnosti brez belih lis. Glava ima široko čelo, poudarjen stop in klinast gobec. Ovalne in majhne oči so temne. Uhlji so dokaj razmaknjeni, pokončni in koničasti. Rep je po navadi skrajšan in nošen pokončno; če ostane neokrnjen, je zavit.
ZGODOVINA: Poreklo norwiškega terierja ni povsem jasno, zdi pa se, da se po njegovih žilah pretaka kri mejnega, cairnskega in irskega terierja. Vzredili so ga za uničevanje škodljivih glodalcev; med viktorijansko dobo je bil zelo priljubljen pri študentih v Cambridgeu, zato so ga pogosto imenovali Cantab Terrier (od Cantabrigiensis, torej "iz Cambridqea«). Po prvi svetovni vojni so pasmo pripeljali v Združene države Amerike, kjer je po enem prvih vzrediteljev Franku Jonesu dobila ime Jones Terrier. Norwiškega terierja so v Veliki Britaniji uradno priznali leta 1932; standard je dovoljeval pokončne ali povešene uhlje. Leta 1965 so pasmi ločili na norwiško (s pokončnimi uhlji) in na norfolško (s povešenimi uhlji).
ZNAČAJ: Prijeten, živahen in prijazen hišni pes, vedno zanesljiv; je idealen družabnik pa tudi dober čuvaj.
NEGA: Je sicer eden najmanjših terierjev, vendar dokaj robusten. Trda dlaka se zlepa ne umaže in ne zahteva posebne nege. Norwiškega terierja ne strižemo.
ŽIVLJENJSKO OKOLJE: Je idealen pes za hišo, zlahka se prilagodi vsakemu okolju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar